Tadej Golob: Spravite jih z moje zelenice!

  • 18.11.2007

Življenje na Slovenskem je postalo neznosno. Povsod so.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Naj vam opišem svoj primer, ki ni samo moj, ampak vedno bolj vseslovenski oziroma tistih ljudi, ki v tej državi še kaj dajo na dostojnost. Dolga leta sem živel v Ljubljani, v slovenski metropoli, tej asfaltno-betonski džungli. Ne spomnim se točno, kdaj so se začeli pojavljati. Stopiš nekega jutra zjutraj iz bloka, v katerem živiš, in s kotičkom očesa uzreš dva, ki ležita na travi, najbrž se poljubljata, si rečeš in pogledaš stran. Tudi sami smo bili enkrat mladi, kaj hočemo, in smo počeli nedostojnosti.

Drugo jutro spet, ampak tokrat še precej bliže. In tako tretje, ko sta že skoraj čisto pri stopnicah, takrat pa skoraj moraš pogledati, ker to pa ni več način! Ta datum sem si pa zapomnil. Devetindvajsetega maja 1988 sem na zelenici pred našim blokom prvič zagledal par, ki je občeval. Ne bom opisoval njunega početja, dovolj bodi le to, da se nista poljubljala oziroma nista se poljubljala tam, kjer se normalni ljudje poljubljamo.

Vem, da bi se moral odzvati drugače, kaj reči ali poklicati policijo, organizirati zbor stanovalcev ali kaj podobnega, a bil sem tako šokiran, da sem odšel naprej, pogled uprl v tla in se delal, kot da ni nič. V službi sem bil ves zmeden, še doma nisem prišel k sebi.

Potem je bil nekaj časa mir oziroma tako, kot je bilo prej. Na zelenici so se pasli samo ptički, in če so oni počeli kaj nedostojnega, smo rekli, da se ženijo, in prhutanje dveh vrabčkov je vendarle za oko bolj znosno. Tako je bilo recimo mesec dni, nakar spet. Ne vem, ali sta bila ista dva, ker si ju prvič nisem niti dobro ogledal, sploh pa ne v obraz, lahko torej, da sta bila, lahko pa, da kakšna druga dva, opogumljena od prvih. Zgledi vlečejo, sploh slabi. Ampak tokrat sem bil pripravljen.

Poklical sem 92 in opisal težavo. Na drugi strani je bila miličnica ali kdor pač sprejema tiste klice, zdolgočasena in neprijazna.

»Ja, in?« je rekla.

»Kako, in,« sem odvrnil, »pravkar sem vam povedal, da dva pred našim blokom v tej in tej ulici ... eee, ... spolno občujeta. Vsem na očeh.«

»A sta preglasna, se naslanjata na kak avtomobil?«

»Zakaj pa zdaj to,« me je zanimalo, »kaj ima to opraviti z njunim gnusnim početjem?«

»Ker če ne,« je pojasnjevala miličnica, »ne počneta nič po zakonu prepovedanega in ju ne smemo motiti. Pokličite nas, če bosta postala preglasna. Takrat ju lahko oglobimo zaradi kaljenja miru.«

In je odložila slušalko in čez pet minut, ko sem prišel k sebi, še jaz.

Spoznal sem, da takratna oblast ni bila na moji strani. Skušal sem se pogovoriti z drugimi sostanovalci, a sem kmalu spoznal, da so preveč otopeli za iskanje kakršnekoli rešitve. Taki časi so bili. Poslušali so me v zadregi, potem pa rekli:

»Če ni kaznivo ..., kaj pa lahko naredimo?«

Sčasoma sem še jaz obupal.

Nič čudnega, da so se razmnožili. Prvemu paru se je hitro pridružil še eden in že čez kak teden še eden, potem so pa začeli delovati v skupinah. V parčkih po dva in dva ali celo dva in tri, pa tri in štiri, moški-ženska, moški-moški, ženska-ženska ... vse mogoče kombinacije ob vseh mogočih urah, tudi ob nedeljah ... In sem, priznam, tako kot vsi drugi, tudi jaz gledal proč.

Potem je prišla osamosvojitev in z njo sprememba. Zdaj pa bo, sem si mislil. Takoj 26. junija zjutraj sem poklical policijo in prijavil dva, ki sta tisto jutro počela tisto.

»Oprostite, vsi naši policisti (medtem so postali policisti) so zasedeni z vojno.«

»Ampak ...« sem hotel reči, da nikakor ne smemo zanemarjati tudi vojne z nemoralo in takimi rečmi, ker ...

»Oprostite, res boste morali poklicati kasneje. Sovražni tanki so že pri Vrhniki.«

»Ampak ta dva sta pa na moji travi,« sem hotel reči, pa nisem več mogel, ker je operaterka že odložila.

Dobro, po svoje je imela prav, sem si rekel in počakal, da je še zadnji konvoj jugovojske odplul iz Kopra. Nakar sem spet poklical in na moje veliko presenečenje dobil isti odgovor kot pred tremi leti od miličnice. Da ni zakonske osnove za preganjanje teh zločincev zoper boga in vse sveto.

Potem nisem nič več čakal, ker se mi je rodil prvi otrok in sem nekaj moral storiti. Tranzicijski zmagovalci niso kazali nobene želje po ureditvi te težave, pa sem obupal nad Ljubljano in se preselil na deželo, v majhen kraj na Dolenjskem. Dolgo časa sem izbiral, ker zdaj se pa nisem hotel še enkrat osmoliti, in se na koncu odločil za vasico, v kateri je osnovnošolska ravnateljica v šoli gostila tudi verouk. Tam pa ne morejo živeti slabi ljudje, sem si rekel. V Ljubljano, v to slovensko Sodomo, sem še naprej hodil v službo, še naprej videval gnusne reči, ampak zdaj to ni bila več moja težava.

Potem pa nekega dne odprem vrata naše večstanovanjske podeželske hiše, zakoračim do avta na svojem lepo oštevilčeno označenem parkirnem mestu in zagledam: na skrbno negovani zelenici sta se dva besno onegavila.

(se nadaljuje)

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri