Tadej Golob: Spravite jih z moje zelenice! (II. del)

  • 19.11.2007

Življenje na Slovenskem je postalo neznosno. Povsod so.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Iz prvega dela: avtor besedila se zaradi čedalje pogostejših spolnih občevanj v javnosti iz Ljubljane zateče na podeželje. Dokler nekega dne tudi tam ne zagleda para, ki ...

T ežko je opisati občutke, ki so šinili skozme. Neka mešanica osuplosti, besa, zgroženosti ... A zdaj pa že tu?!

»Ej, vidva!« sem zavpil.

Zasmejala sta se in iztegnila sredinca. Opotekel sem se v avto, po mobilniku poklical ženo, da naj nikar ne vodi otrok iz hiše, in se odpeljal v službo. Tam sem potem ves dan sestavljal načrt, ker tokrat pa nisem nameraval popustiti. Če jih zdaj ne ustavimo, sem razmišljal, bodo nasled-njič dva, trije, kaj vem, 15 parov, preselili se bodo v vežo, na stopnišče in lepega dne mi bodo pri tem početju z mize pometli krožnike. Na policiste se ne gre zanesti, to že vemo, pa saj ne, da bi bili oni krivi. Brez zakonske podlage ne morejo, ampak če mislijo ti zločinci zoper vse, kar je svetega na tem planetu, da bodo ... Ne! Sestavil sem besedilo in ga poslal vsem stanovalcem v bloku. Njihove elektronske naslove sem premogel, ker sem bil zastopnik pri nabavi kurilnega olja, pa sem moral pošiljati račune in preračunavati porabo glede na stanovanjsko površino in podobno.

Dragi sostanovalci!

Vsi veste, zakaj smo se odločili za prostovoljno izgnanstvo. Vsi veste, zakaj v glavnem mestu samostojne Slovenije pošten človek ne more več živeti. Vsi ste mislili, da ste v novem okolju varni. Niste!

In potem sem opisal dogodek in pozval k ukrepanju.

Predlagam torej, da uvedemo vaške straže. Da tisti, ki nimajo dopoldne službe, motrijo parkirišče in travnate površine, popoldne pa jih glede na sporazumno določen urnik zamenjajo oni, ki so že opravili svoje obveznosti. V nedeljo dopoldne, ko je na sporedu maša, pa pred blok na dovolj dolgo vrv privežimo psa.

Še enkrat sem prebral za seboj, zdelo se mi je fino, dodal, da sklicujem zbor stanovalcev tisti večer, na katerem bomo uskladili urnike, in poslal. Res smo se dobili, dogovorili podrobnosti in čakali.

Kar nekaj časa ni bilo nič, kot da bi sprevrženci kaj slutili. Prvi teden nič, pa drugi ... Že so nekateri omahljivci začeli popuščati, govoriti, da pretiravamo, da jih ne bo več nazaj, že sem, predvsem dopoldne, ko sem se pripeljal na nenapovedano inšpekcijo vaških straž, opazil, da te niso tako skrbne, da ne čepijo nonstop na oknih, ki gledajo na dvorišče, da se ne vpisujejo redno v knjigo zabeležk in opazk, pa sem moral dobršen del njihovih nalog prevzeti na svoja pleča. Ampak se je splačalo.

Trinajsti dan, bil je torek in sijalo je sonce, jasno, sta spet prišla. Sam ju ne bi opazil, priznam, ker sem ravno trebil regrat, to pa je zamudno delo in bi najbrž že končala, preden bi pogledal skozi okno. Pritekla je soseda, ki je bila sama doma in je bila zato še bolj vznemirjena.

»Tukaj sta! Tukaj sta!«

Zavrtel sem telefonske številke:

»Alarm prve stopnje. To ni vaja. Alarm prve stopnje. Ponavljam, to ni vaja!!!«

Tiho smo se zbrali v preddverju. Pripravljen sem imel kratek motivacijski nagovor, v katerem sem strnil vzroke za naše ukrepanje in ga končal z vzklikom:

»Zatorej, dragi moji, v naaapaaad!«

Zarjuli smo, planili skozi vrata na dvorišče in se zgrnili nad zločinca. Ženske nad žensko, možje nad moškega, kot se spodobi. Sploh se nista kaj dosti upirala, še celo režala sta se porogljivo, kar nas je dodatno razkurilo.

»Vso pravico imava fukat tule,« je rekel moški, ja, točno tako, »če naju ne spustite, bova poklicala policijo.«

V tistem trenutku se je v meni nekaj prelomilo. Verjamem v božjo ljubezen, ki sveti na vsa bitja na tem planetu, takšna in drugačna, ampak verjamem pa tudi v ono Jezusovo, da gorje tistemu, ki pohujša enega mojih otročičev. In ta dva sta jih nesramno pohujševala, pri tem pa predrzno domnevala, da imata vso pravico to početi in da bomo kar tiho ali kaj!?

Pljas, se je iztegnila moja roka in ga zadela točno po umazanih ustih. Pljas, pljas, pljas je začelo padati z vseh strani, in to po obeh. Zdaj, ko pomislim za nazaj, nas je mogoče malo zaneslo, mogoče smo potem malo pretiravali, ampak ko se jez podre, ali voda teče umirjeno? Ne, peni se in valovi in ruši in podira. Tako smo tudi mi.

Najprej smo ju tepli po obrazu, potem pa, s tem so začele ženske, vedno niže in niže, dokler nismo prišli do genitalij, ki niso bila nič več vzburjena, ne, uplahla so mahedrala tam med nogami, ki smo jih razklenili in tolkli po njih. Saj pravim, začele so ženske, ki so se razburjene zgrnile ob urejenem mednožju malopridnice in pljuvale po njem, pa tolkle z rokami in obmetavale z zemljo. Verjetno jih je razburil obroček, s katerim si je okrasila osramje in ki si ga tja normalna ženska nikoli ne bi vstavila. Tudi njen partner je fasal par krepkih, da se je kar zvil v klobčič in je eden naših predlagal, da mu navrtamo rit z ročajem metle, pa tega vseeno nismo storili, ker nihče ni hotel žrtvovati svoje metle.

Nikoli več ju ni bilo k nam in tudi ne njunih posnemovalcev. Od takrat imamo v naši vasi mir. Ampak zdaj, ko smo prišli na štih, kot se reče, smo začeli razmišljati, da bi podobno uredili še zadeve v prestolnici. Če ne bo država z zakoni in represivnim aparatom, za katerega navsezadnje plačujemo, in to pošteno, bomo pa mi, po domače. To plojenje v javnosti se mora nehati!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri