Tadej Golob: Sneg je, glej, zunaj sneg je

  • 11.12.2008

Obstaja obdobje v človekovem življenju, ko je iskreno vesel snega. Spomnim se, kako sva v predšolskem pa v osnovnošolskem obdobju z bratom vstajala sredi noči in navijala zanj, ko se je kopičil na parkirišču, na katero je gledalo najino okno.

»Je že pet centimetrov? Deset? Tole mora bit pa gvišno enih štirideset ...« in pri tem pretiravala kot vrli pohorski smučarski delavci (kamor se je, na ta hrib nad Mariborom, tudi dalo videti iz naše hiše, čeprav ne iz najine sobe), ki so tisto, kar je padlo v dolžino, nategnili v višino. Iz tistih časov, ko še ni bilo snežnih topov, se spomnim tudi vica, ki je krožil o očetu Zlate lisice, Dušanu Senčarju. Dober je, pa ga povem še vam.

A veste, zakaj Senčar po Pohorju pese (pse) strela?

???

Ker sneg ližejo!

Pa tega, da smo, ko sem bil še majhen, kupovali Politikin Zabavnik, v katerem je izhajal enostranski strip o vikingu Hogarju Groznem. V enem od njih se Hogar Grozni sprehaja s svojim sinkom po zasneženi pokrajini in mu razlaga, da ni to nič v primerjavi s časi, ko je bil sam še otrok, da so takrat imeli mnogo več snega, da mu je segal čez glavo ... In medtem malega za njim sneg prekrije čez in čez.

Potem pridejo leta, ko se začne človek zavedati slabih plati belih prostranstev. Ko pada in pada, on pa s premrlimi rokami odriva beli drek s havbe in šip, da pride do ledu pod njim, da ga bo lahko z nohti postrgal s šipe, ker je strgalo končalo v bog ve katerem peskovniku (čeprav si jim stokrat rekel, naj ga pustijo pri miru), in pada in pada in se oprijemlje cestišča, on pa z letnimi gumami išče pot do službe. Takrat zavida pesnikom, kot je Resnik (Rudan? Pač en ...), ki ga sneg spominja na ljubezen, ki je izginila iz njegovega življenja, kar je sigurno bolno, a se ob toplem kaminu otožno zroč skozi okno še nekako da zdržat. Gotovo jo poznate: bela snežinka, ki pada, spominja me nate in na vse tiste dni, noči ...

Ali pa na dva bela leoparda, ki tečeta v belo in izginjata v njem in bla, bla, bla ... kot recimo v pesmi Daneta Zajca: Bel metež z neba se usiplje / v naročje meteža na zemlji. / V bel metež dva leoparda / bežita z dolgimi belimi skoki. / Bela barva beži v belo, / dve beli živali snežni v belo daljavo.

Ja, ja, ti pregnani leopardi ...

Zanimivo, kako univerzalno otožno moč ima ta kristalizirana voda. Dobro, obstaja tudi nekaj jingle bell komadov, ki slavijo sanke in veseli december, a večina jih je le ubrana na to vižo: tam zunaj sipa beli pršec proti zemlji, mi pa razmišljamo in ugotavljamo, da nam nekaj manjka. Da bi bili radi kje drugje ali pa kdo drug ali pa s kom drugim. Neke take nedoločene misli začnejo spreletavati človeka. O omejenosti in kratkotrajnosti bivanja našega, kot je kratkotrajen obstoj snežinke, ki pada in pada in pristane na tla nekje pri cestninski postaji Torovo, direkt pod kolesi tovornjaka za posipavanje soli. O smislu vsega tega matranja. Ker, navsezadnje, a bi bilo kaj bolje, če bi bil kdo drug, kje drugje, s kom drugim?

Zoran Predin, ki mi je drag, ker ob njem znorijo vsi slovenski primitivci, v svoji knjigi piše (pišem pravzaprav jaz kot avtor biografije, je pa to on povedal) o nekih podobnih občutjih, ki so privzela seksualno naravo. Sneženja sicer ni omenjal, sem pa skoraj prepričan, da so se mu porodile enkrat pozimi. »Zavedam se,« pravi, »da ne morem imeti vseh punc na svetu, čeprav bi jih srčno rad. Vse te milijarde lepotic me silno fascinirajo. Dejstvo, da je toliko žensk na svetu, še nekako sprejmem, ampak da ima vsaka svojo špranjico, ki je nikoli ne bom spoznal, me pa lahko spravi v hudo depresijo.«

In ko takole gledam skozi okno, se mi vsaka snežinka zdi kot en majhen fukec, ki se je zgodil. Minuli, mrtvi fuk. Na milijone in milijone se jih rodi vsak dan na tem našem prenaseljenem planetu. Tudi če ta moment v vsej Sloveniji ni sto brezdelnežev, ki si lahko privoščijo onegavljenje, medtem ko mi pridni delamo in delamo v svojih malih pisarnicah, delamo in delamo od zore do mraka, od mraka do dne, jih je še vedno na tisoče povsod po svetu, na deset in stotisoče, milijone, ki ga veselo umakajo lih takrat, ko v pavzici čakamo pred kavomatom, da pljune ven dolgo črno (ali karkoli pač) ...

Za vsakega od njih, za vsako stokanje, za vsako mokro češpljo pade snežinka. Saj, kdaj pa kdaj je med njimi tudi naša, a se v mečavi izgubi, kot se bela Zajčeva leoparda stopita z belim ozadjem. V belem se ju ne vidi, ko sta bela. / V belem se ne sliši belega sopenja. / V belem sta skrita. / V belem sta bela.

Ja, ja, ti pregnani leopardi ...

Skratka, eni tam, neki drugi klinci, neki drugi klinci, neki drugi klinci, kot je lepo zapel Balašević, fukajo ko' zajci. Beli zajci, recimo. Neke druge češplje, neke druge češplje, neke druge češplje ...

Tekst Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri