Tadej Golob: Skodelica kave

  • 11.11.2007

Pazi, tujec, na denar svoj, ko prihajaš v mest moj!

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Pred mnogimi leti sem kot študent prišel v prestolnico. Ljubljana je bila takrat bolj siva, kot je danes, zrak je bil, da se bog usmili. Mislil sem, da bom zdržal eno leto, pa potem, dokler ne končam študija ..., ampak se človek navadi vsega hudega, sploh odkar so zgradili obvoznico in odstranili večino individualnih kurišč, se tudi tukaj lakše diše. In ko sčasoma odkriješ in prišteješ številne prednosti tega mesta pred drugimi v Sloveniji, ugotoviš eno tako za svoje zemote bogokletno ugotovitev, da je v močvirju prijetneje kot kjerkoli drugje v naši prostrani državi. Križajte me, ampak Ljubljana je čisto okej. Edino ene stvari pa v tem mestu nikoli ne bom razumel, in to je škrtost tukajšnjih domorodcev.

V Ljubljano sem pripotoval fino žurersko razpoložen. In gremo ven z novimi sošolci, da nam malo razkažejo varoš oziroma najbližji bife. Naročimo (eni pijejo sok) in jaz se pomatram hitro plačat, ker je pri nas pod zelenim Pohorjem to veljalo za vrlino. Spijemo tisto in jaz čakam, da bomo še, pa nič. In razmišljam, da imajo verjetno oni neki sistem, ki se je zdaj, ko sem jaz vmes, malo porušil in da bi ga bilo dobro pognati. Naročim še eno porcijo z zadnjimi novci. Popijem, popijejo. In kaj bomo zdaj? Nič, gremo domov? Gremo domov. Malo čukasto sem gledal, ampak ker tako daleč k sreči nisem bil, da bi pil sam, sem tudi spokal.

Z leti sem se naveličal sloneti na šanku. Je pa zdaj tu služba in so kave. Pri kavah človek ni tako previden, ker ne opazi takoj. Ena kava, to ni nič oziroma vsaj včasih ni bila nič. Neki drobiž, ki se je valjal po denarnici. Potem smo ratali fini, sploh v prestolnici, in je cena kave zrasla na pol piva ali celo več. Kar niti ni tako malo za tisti naprstnik črne vode, sploh če moraš vsakič plačati vsaj dva. To se je namreč dogajalo.

Vsakič (oziroma vsaj zelo pogosto, da ne pretiravam), ko sem se dobil na kavi s kakšnim avtohtonim žabarjem, me je to stalo kavno-mlečne mešanice (ti ljudje tudi strašno radi tlačijo mleko tja not). Zanimivo, sekundo ali dve, preden se je pojavila kelnerca z računom, so še nakladali o novih avtomobilih, stanovanjih, sedežnih garniturah, počitnicah na Maldivih, potem pa ... izginili. Ni jih bilo več. Magla. Sicer so še vedno sedeli tam, vsaj jaz sem jih zlahka opazil, a račun se je zmeraj znašel točno pred menoj. S stisnjenimi zobmi sem potegnil denar na sonce z občutkom, da nekomu ravnokar poravnavam zadnji obrok sončenja v Indijskem oceanu.

Potem sem sklenil, da se tega ne grem več. Da bom tudi jaz sedel na svoji riti in čakal, kaj se bo zgodilo. Ali pa se bom ravno takrat, ko se bo pojavil kelner pred našo mizo, obrnil proč, da si kao zavežem vezalko ali kaj podobnega. To ja ni problem. Bom že. In pride torej natakar, se postavi pred našo mizo, jaz k čevljem, in ko čez nekaj časa pozijam nazaj na sonce (meni se je zdelo strašno dolgo), on še vedno pred menoj, z očitajočim pogledom, ne meneč se za zelenega kolega, ki lebdi v stanju ni-me pol metra stran od njega. Osramočen pohitim odpirat tošl in mu dam še napit­nino, če je že čakal.

Ker ne obupam zlahka, sem poskušal še večkrat, a uspeha skoraj ni bilo. Ni šlo, njihova volja, znanje ali kaj vem, kombinacija obojega, neke meni neznane jogijske veščine, so bile močnejše. Okrog ovinka sem jih pobaral, ali so kaj potovali po Tibetu in drugih tantričnih provincah našega planeta, in izvedel, da so (bili so že povsod). Ali so dali skozi kak tak tečaj, kakšen trening zunajtelesenja? V zadregi so odgovorili, da ne ... Seveda jim nisem verjel, ker pa se mi ne da v Tibet, sem sklenil, da se bom izučil od njih. Če jih opazujem, bom že skapiral, sem si mislil.

Problem je bil ta, da ni bilo kaj opazovati. Ni šlo za geste, za trike. Nihče ni tekel na stranišče, ko se je bližal čas plačila, nihče segal k vezalkam, nihče vlekel mobilnika iz žepa. Vsa stvar je bila globoko duhovna. Če sem lahko kaj povzel po njih, je bilo stremenje v neko nedoločeno točko, ko se je pokazal mož v beli srajci in črnih hlačah, neko tako motrenje praz­nine.

Posnemal sem to, zaškilil v meglo pol metra pred obrazom. Vse se je malo zabrisalo, odfokusiralo, a ne dovolj, da ne bi v tem morju luči in senc opazil davkarije, ki je čakala name. Niso oni po župi priplavali in takoj opazijo amaterja.

Potem mi je nekega dne kapnila genialna ideja. Kaj pa, če pridem na kavo z drobižem? In ko se pojavi račun, preprosto odštejem svoje. Kdo mi pa kaj more? Kako se tega nisem že prej spomnil?!

Tako sem bil vznemirjen, da sem komaj čakal na prvo rundo. Ko je prišel čas, sem zmagoslavno položil na mizo dva jakopiča. Natakar ju ni niti pobral, samo očitajoče ju je pogledal in še naprej bolščal vame. Že sem hotel seči v žep po še, ko me je prevzela neka čudna kljubovalna moč, da sem obsedel in se naredil francoza. Ne dam, ne dam, pa če ...

»Bom jaz,« je dobrohotno rekel moj ljubljanski kolega, pobral mojih dvesto tolarjev, dodal še svojih dvesto pa z zamikom: »Kaj? Aja ... « še osuplo dodatnih petdeset za mlek' in jih predal natakarju. »Pa boš ti drugič.«

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri