Tadej Golob: Sijaj, sijaj sončece

  • 23.01.2008

Zadnjič sem srečal kolega, s katerim se že dolgo nisva videla, pa sva zavila na pijačo. Bog ve, kdaj se bova spet. Oba sva bila dobre volje, kako bi ne bila, ko je pa sijalo samo ljubo sonce.

»Super, kajne,« je rekel in kazal navzgor proti kugli nebeški.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

»Prav poživljajoče,« sem rekel, »invigurativno.«

Pa: kava, kava in potem šele se je pogovor razvnel.

»Zadnjič,« je rekel, »sem bil pa prav na trnih.«

»Kaj pa?«

In je povedal, da je nekaj dni pred najinim srečanjem spremljal vremensko napoved in da je dr. Cegnarjeva napovedala nenadno spremembo, dvig ali spust pritiska, ne spomnim se več natančno ...

»... in zelo obremenilen vpliv na počutje ljudi.«

Ne bi smel omeniti. Prav tisti dan sem neprevidno izpustil ogled vremenskih poročil in me je doletelo nepripravljenega. Začelo se je že ponoči z nenadnim glavobolom in nadaljevalo globoko v vikend, preraslo v migreno, bruhanje, dehidracijo, sifilis, izgubo zavesti in končalo z reanimacijo v Kliničnem centru.

»Ne govori mi, nič ne govori,« sem rekel in ga povprašal, kako jo je kaj on odnesel.

»Zaprl sem se v hiperbarično komoro, ki sem si jo zgradil na vrtu v te namene,« je rekel ...

»... pametno, pametno ...«

»... a sem se žal uštel pri načrtovanju zalog zraka pod primernim pritiskom, tako da jo je moral starejši sin v nedeljo dopoldne zapustiti ...«

Prijel sem se za glavo. Solze so mi stopile v oči, ko sem pomislil na najbolj grozno vseh starševskih dilem, na to, da se je treba odločiti med dvema sadovoma tvoje krvi, na to, bog ne daj, da bi moral sam kdaj kaj podobnega ...

»Saj je preživel,« je rekel, »prav zdaj ga grem obiskat na nevro ...«

Hvala bogu. Samo da se je srečno končalo.

»... prav dober pa ne bo več nikoli.«

Potem sva nekaj časa v tišini spremljala zametke cironimbusov ali kar se je že vleklo nad nama.

»Misliš, da bo kaj iz tega?«

»Ne,« je rekel prepričano, »Tanja pravi, da ne. Mogoče kakšna motnja, bolj motnjica v počutju najbolj občutljivih, drugače pa ne.«

»Vem,« tudi sam sem jo poslušal, »čeprav človek nikoli ne ve.«

»Zato pa,« je rekel in iz aktovke potegnil nekaj, kar je še najbolj spominjalo na zaščitno masko, »imamo pametni ljudje s seboj tole.«

Podal mi jo je in lahko sem prebral nalepkico: weather peacemaker.

»Kadar so napovedane krajše, prehodne motnje, nenadne spremembe zračnega pritiska, se oglasi alarm v tej napravici, nadeneš si jo in dihaš zrak z ustaljenim pritiskom. Zaloge zadoščajo za povprečne lokalne vremenske transformacije ...«

»Kako?«

»Za kakšno nevihto. Prav pridejo pa tudi pri frontah, če te dobijo kje na odprtem, da lahko zdržiš do prihoda reševalnih ekip.«

To se mi je zdelo super in sem sklenil, da si moram napravo tudi sam omisliti.

»A jo lahko uporabljaš tudi med seksom?«

(Ta del dodajam na izrecno željo urednice, ki pravi, da bi morali v tej rubriki tudi kaj fukati. Op. p.)

»Ja, seveda,« je rekel in si jo nadel.

»Glej,« malo težko sem ga razumel, ker je imel tisto čez nos, »usta so prosta, tako da če nagneš glavo postrani, se lahko celo poljubljaš, oralno kje nižje gre pa brez težav. Nosni del maske je celo tako ergonomsko zasnovan, da pri kunilingusu drgne ob klitoris, kar povzroči dodatno vzburjenje.«

»Super,« sem rekel, »zunaj grmi in treska, ti pa nad ščegetavček. Fajn ...«

(Dovolj? Op. p.)

Potem sva nekaj časa občudovala nebo, ki je bilo spet kristalno jasno, modro, neobremenilno ...

»Kako pa kaj drugače?«

»Oče je umrl,« je rekel.

»A tako.«

»Ja, kap ga je. Pa mati tudi ...«

V tistem je zazvonil telefon. Dvignil ga je, poslušal in se namrščil.

»No, zdaj pa še žena. Prometna nesreča. Ravnokar.«

»Iskreno sožalje.«

»Ja, kaj češ,« je rekel. »Ampak,« se je popraskal po bradi in malo pomolčal, »če je že morala iti, je bolje, da se je zgodilo na tak dan. Ki ni obremenilen.«

Strinjal sem se. Samo da sije sonce.

»Zdaj pa moram,« je vstal, »da ne zamudim obiskov.«

Pa doma pozdravi, sem hotel reči, pa sem se še pravočasno ustavil.

»No, pa lep dan še naprej.«

»Je pa res,« in sva se oba hvaležno zazrla v nebo.

Tekst: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri