Tadej Golob: Seks z otroki

  • 26.07.2007

Recimo, da imaš dva komada. Starejšo, ki bo šla jeseni v osnovno šolo in je na letošnjih počitnicah izgubila prvi mlečni zobek, in mlajšega, ki bo enkrat letos star štiri leta in je v težavnih le..., hm, mesecih, ker tekmuje s starejšo sestro vedno in povsod, in če ne gre drugače, s tuljenjem in pretepanjem. In recimo, da ti nisi eden tistih, katerih zanimanje za fuk je ugasnilo z njunim rojstvom (ker, domnevam, tudi taki resnično obstajajo) in da ona ni apatična gospodinja (ker, domnevam, tudi take obstajajo).

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Greš na počitnice, recimo na morje, na kak grški otok, ker ti gredo Slovenci in Hrvati in drugi Jugoslovani preveč na živce, da bi prenesel Istro & Kvarner & Dalmacijo. Stanuješ v hotelu, okrog katerega poganjajo v tem letnem času še zeleni agrumi in drugo sredozemsko rastje, in ker je najbližja naravna plaža brezzvezna (kot kje v Istri), najameš avto in se odpelješ rundo okrog otoka.

Poiščeš svoj kos obale, najraje take s čisto majčkenimi kamni, ki se ta malima zdijo pesek, niso pa tako mivkasti, da bi lezli za kopalke in sploh povsod. Ukvarjaš se z njima, ker nočeš, da bi se utopila, in ker ti itak ne dasta miru.

Za najmlajšega zidaš gradove in koplješ bazenčke, in jih obdajaš s kamni, da obstanejo tisti dve minuti, dokler so zanimivi, najmlajši natikaš masko za štiri evre petdeset in šnorkel, za katerega izveš od nje, da se mu reče dihalka, in ji poskušaš razložiti, da mora biti na tesno, sicer bo vanjo tekla voda. To počneš izmenično & sočasno z njuno mamo, se pravi svojo punco, ki jo med premorom namažeš s kremo za sončenje. Ugotavljaš, da ima (še vedno oziroma vedno bolj) super rit, in za vsak slučaj namažeš tudi precej od roba kopalk in posebno previdno in skrbno po joških (boste že potrpeli, pravoslavci). Bradavičke se napnejo, ker kaj pa one vejo ... Oziroma, one že dobro vejo.

Potem se malo crkljaš, pa z enim očesom spremljaš, ali sta mala dva že v pregloboki vodi (meter deset za malo, devetdeset centimetrov za njenega brata), ali slučajno gledata, kaj počneta njun ata & mama, in če, kao nije to ništa, samo pesek pucam ... Ker ipak morje ni samo za otroke.

Hudič je tu, in ko z brisačo čez kopalke razmišljaš, kako lepo bi bilo vsaj za kak trenutek biti sam oziroma z varstvom, skušaš izračunati, kdaj boš prišel do kruha. Ob desetih zvečer, pravi glas razuma, temelječ na izkušnjah, ki ga pa zrajcan kot sam Dioniz z nabreklim kurcem z naslovnice slikanic o fuku med grškimi bogovi, ki jih najdeš zraven traditional greek cuisine, vztrajno odmišljuješ, popevajoč si tisti nesmrtni verz ne-veš-čigav, da vedno sta dve poti in potem še ena, ki je ni.

Ob dvanajstih zvlečeš smrkovje s plaže, na kateri je kljub najvišjim faktorjem in senčnikom in pokrivalom postalo prevroče, in zaviješ v bife na pivo za štiri evre in sladoleda po dva za komad. Ona je medtem zlezla v oblekco, kopalke se sušijo na naslonjalu pletenega stola, pod njo so gole noge in med njima pičkica, in ti še vedno ne veš, kje je tista tretja pot, kje je fuk v doglednem času.

Spraviš mala dva v mitsubishija pajera, ki si ga dobil po zegnu za ceno fiata pande, in zapelješ na pot do najbolj oddaljenega rta tistega otoka. Pelješ počasi z vključeno klimo, da otrokoma ni slabo in da počasi, zelo počasi zdrkneta v dremež in nato v spanje. Bravo, morje!

Pogledaš čez ramo, mir, tišina, potem pa kot slučajno, v prolazu, bajdvej, pošlataš golo koleno, pa malo više ...

»Pokaži mi pičkico,« rečeš.

Nasmehne se in dvigne krilo. Pogled je lepši, mnogo lepši kot tisti na šesto najlepšo plažo na svetu po ne vem katerem izboru, ki ti jo ponujajo, odkar si pristal tam. Pobožaš dlačice. Posliniš prst in pobožaš špranjo. Navlaži se in spusti malo niže, da je laže dostopna. Pri tem gledaš na cesto, ker si vendarle odgovoren oče.

Čez kilometer te poboža po izboklini na kratkih hlačah. Krožiš po ščegetavčku. Gre za tvoje hlačke in ti ga podrka.

Naslednjih deset kilometrov iščeš odcepe za kam na samo. A ta? Ne, tam je neki avto, neki lokalci nekaj počnejo z oljkami. Kje drugje je to, malo naprej ono, nikoli ni čisto prosto ali zakrito, in kar naenkrat si spet ob morju, na cesti, ob kateri je na gosto turističnega prometa, in se zaveš, razočaran in potreben kot sto hudičev, da je tista oddaljena deseta zvečer res edina šansa.

Ima te, da bi malima dvema odžiralcema veselja v spanju navil ušesa, namesto tega pa parkiraš v senci v bližini šanka in počakaš, da se zbudita. Potem spet mažeš s kremo, plavaš z njima, ju vlečeš narazen, se igraš, ju krmiš s sadjem, ker če ne, ne bosta dobila sladoleda ... in gledaš na uro.

Ob sedmih si v hotelu in moraš še v bazen, ker je bazen boljši od morja, saj ni slan, pravi starejša, pa v bazenu zna plavati pod vodo, v morju pa ne, njen brat pa se izjemoma strinja z njo. Ob osmih ju potegneš ven. Dereta se, da ju zebe, in zbežita nazaj v vodo. Doživiš živčni zlom (ni prvi tisti dan) in tuliš, naj kar ostaneta tam, ti pa da greš. Pritečeta za tabo.

Na večerji božaš koleno pod mizo.

Ob desetih jima bere pravljice v veliki postelji. Mali zaspi še pred koncem Sapramiške, sestra in mama čez deset minut. Odplaziš se s postelje pod televizorjem, jo zbudiš, slečeš in nafukaš za ves dan in za vsak slučaj še za kak naslednji, ko boš preutrujen, da ti bi med uspavanjem otrok samemu uspelo ostati buden.

Tekst: Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri