Tadej Golob: S poti, ne stoji mi!

  • 13.11.2007

Kako sem postal nevarnost na cesti.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Nekega dne se je zgodilo. Evo, tudi meni. Ne vem, zakaj. Leta, stres, kolesarjenje ... kdo bi vedel. Ni bil več trd. Še zmeraj je bilo to nekaj, čemur pravimo erekcija, ampak ni bila takšna kot nekoč, ni bila več 'cazzo duro sempre sicuro', ni bilo to več pulzirajoče tatino veselje. Še je pogledal navzgor, še se je trudil, še je stegoval glavo nad vodo, ampak kamen kost pa ni več bil.

Najprej sem misli, da gre za trenutne težave, ki bodo prešle kakor slaba misel ali kaj podobnega, pa niso. Samo slabše je postajalo, in če sem na začetku opažal samo jaz, je to sčasoma tudi ona, ki v takem primeru ne more narediti nič prav. Če je sočutna, je narobe, če zajebava, prav tako, če se dela, da ni nič, je še najbolj kriva. In sva se sprla, jasno.

Živčen sem odšel ven in razmišljal o tem, da bi po 20 letih abstinence eno prižgal. Nisem, ker bi to zadevo verjetno še poslabšalo. Poapnenje žil, posebej one, ki pelje do curakla, in bla, bla, bla ... Ampak bil sem nervozen, ker je to huda težava, če ti ne stoji tako, kot bi moral, najhujša. V redu, so še hujše, tiste smrtno nevarne bolezni, ampak ta je takoj za njimi in tolažiti se s tem, da nimaš raka ... Grem na pivo, sem si rekel, ker eno pivo ne more narediti hudega, pa po enem pivu se še vedno znam sam pripeljati domov.

Na cesti je bila gneča. Strnjena kolona vozil je tekla proti Trnovem, kamor sem se nameraval zložiti, in če si dobro pogledal, si ugotovil, zakaj. Cesta je bila polna počasnel. Prižge se zelena na semaforju, mineta dve leti, ko bebec pred njo prestavi v prvo, in še naslednji dve leti, da se premakne. Idiot za njim počne enako, in ko se mu uspe skidati skozi križišče, začne luč utripati. Jaz na gas, budala pred menoj pa po bremzi in samo dobrim refleksom (te sem še premogel) se lahko zahvalim, da nisem razbil avta. Piz...

Razmišljal sem o tem, da bi stopil iz avta, pa nisem, ker navsezadnje nikoli ne veš, ali ni tam spredaj svetovni prvak v full contactu ali pa če nima slučajno dveh metrov in stotih kil. So me že včasih obhajale take misli, ampak sem se skuliral in obsedel za svojim volanom tam, kjer sem pač bil, tokrat pa ni šlo. Zapeljal sem ob njega na sosednji pas, da mu pokažem. (Mimogrede, bil je tak povprečen tip, mislim, da bi ga lahko premagal.)

Škilil sem na njega pa na semafor in tiho, da ne bi opazil, nežno turiral mašino. Ko se so znaki za pešce pordečili in se je prižgala naša zelena, sem bil pripravljen. Bruuum in namesto naravnost, jaz zviz proti levi pred njega (marš, peder!) in v ovinek, za dlako mimo neke staruhe, ki se je poskušala prebiti na drugo stran ceste. Drugič naj pogleda.

Spil sem tisto pivo in malo mi je pomagalo, pa sem potem še eno. Z dvema piroma v riti lahko še vedno povsem normalno peljem, pa me ne bodo ustavili, sem razmišljal, in medtem ko sem tako razmišljal, popil in naročil še eno. Bo že ... Itak je mehek.

Naslednji dan ni bilo nič bolje, pa še glava me je bolela. Žena mi je predlagala urologa ali curologa ali nekaj takega, ampak sem jo poslal nekam. Tja že ne grem. Povejte, kaj vas muči? Žila, gospod doktor. A zlata? Ja, nekoč je res bila ... In ne bom žrl modrih tabletk. Ne bom! Pač ne bom več umakal, saj tudi mnogi drugi ne. Bo že.

Zdržal sem en teden, potem sem pa popustil in sklenil obiskati zdravnika za te težave. Odpeljal sem se k svojemu, da dobim napotnico za specialista, ko tam, malo pred zdravstvenim domom, delo na cesti. Zoženje dveh pasov v enega in seveda tisti, ki se zoži, kot po nekem pravilu poteka hitreje. Ponavadi sem se v podobnih primerih še pravočasno uvrstil na počasnejšega, da ne delam gneče in ne živciram ljudi, ampak takrat se mi je mudilo (ma, ja, pravzaprav se mi niti ni, ampak saj ni važno) pa sem pripizdil direkt do rampe in se izbremzal v zoženje. Tako se to dela, budale. Za menoj so hupali kot nori. Kar, kar ...

Zdravnik je mrmral v svojo brado, potem pa kao vzpodbudno proti meni s statistiko, ki pravi, da doletijo podobne težave precejšen delež slovenskih moških, ki da se jim da v precejšnji meri pomagati, tako ali drugače, je pa res, da fiziološke posledice v organizmu skozi proces staranja pripeljejo do ... Gledal sem ga vedno bolj sovražno. Gotovo je eden onih, ki mečkajo v svojih slabih avtomobilih in zajebavajo vse normalne, ki bi radi kam prišli. Kar videl sem ga, kako si brunda in ustavlja svojega hyundaia pred rumeno.

Medtem ko čakam na izvide, sem si kupil boljši avto. Sploh ne vem, kako sem lahko dolga leta zdržal ob tisti kanti. Kaj mi je bilo? Ker če nihče drug, bom pa jaz te kretene naučil, kako se vozi.

No, pa saj nas je kar nekaj, se mi zdi.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri