Tadej Golob: Prešeren je naš

  • 19.04.2008

Nekaj misli o Francetu Prešernu, največjem slovenskem pesniku, čigar praznik bomo kmalu obhajali.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Franceta Prešerna so me učili v šoli. Najprej že v osnovni, potem v srednji, no, na faksu so nam z njim dali mir. Danes, kako desetletje po usahnitvi studenca, ki je gasil uka žejo, so mi ostali zanimivi fragmenti. Navajam jih brez pretirano smiselnega razvrščanja.

Rodil se je v Vrbi na Gorenjskem blizu Žirovnice. Bil je zelo pameten deček in so ga poslali na študij na Dunaj, kjer je študiral za pravnika. Ko se je vrnil v Slovenijo, je hotel v Ljubljani odpreti advokaturo, pa ni dobil dovoljenja. Preživljal se je kot neke vrste pisar, v prostem času pisal pesmi, trpel zaradi neuslišane ljubezni do Primičeve Julije, ki ga ni hotela, ker je bil reven, potem je pa umrl, strt in zlovoljen zaradi vodenice. Tak je bil moj (in večine Slovencev) prvi, osnovnošolski, naivni Prešeren.

Potem sem (smo) izvedel (izvedeli), da ga je fant precej sral. Da ga je bilo po gostilnah več kot doma, ko se je pa streznil, je šetal od sorodnika do sorodnika in jih fehtal za denar. Da je bila (sicer prasica prevzetna) Julija stara šestnajst let, ko je stegoval kremplje po njej, on pa duplo toliko. Da je (pokvarjenec pokvarjeni) Ani Jelovškovi, sirotici, zaplodil otroka, poročil je pa ni in tudi ni skrbel zanj. Ter da je sodobnejše ime za vodenico ciroza jeter, ki, ve se, poskrbi za pravičen konec pijancev. In da si, ker je bil njegov edini portret narisan po spominu, verjetno sploh ni bil podoben, tako da je tisti ksiht, ki nas gleda z jurja, lahko ravno tako njegov kot ne.

Hm, kaj zdaj? Kateri Prešeren je »pravi«, le kateri, oh, le kateri?

S Prešernom je nasploh še ena težava. Prešeren je naš največji pesnik, ne? Milijonkrat smo to slišali. Večmilijonkrat. Tolikokrat, da se človeka zna polotiti huda skušnjava, reči kaj takega: »Ah, klinc ga gleda!« No, težava je, da navedeno drži. Prešernovi literaturi, njenemu jagodnemu izboru, duša dovzetna nima česa očitati. Vse je tam, tako kot bi bilo od boga samega. Če iščete v teh stavkih sledi ironije, izgubljate čas, ker tokrat za spremembo mislim resno. Recimo:

Vse misli izvirajo iz ljubezni ene

in kjer ponoči v spanju so zastale,

zbude se, ko spet zarja noč prežene.

Lepo, ne?

No, in po tem malo daljšem uvodu k jedru oziroma bistvu naše zgodbe. Medtem ko bo vsa Slovenija 8. februarja, na dan pesnikove smrti, proslavljala kulturni praznik in nekega svojega Prešerna, se bomo mi spomnili temne plati velikega moža, brez katere pa tudi Krsta pri Savici, Sonetov nesreče in podobnih umetnin ne bi bilo, to lahko mirno verjamete, ker ne pravijo kar tako bolj izobraženi, da se le skozi trnje pride do zvezd oziroma da mora človek za prgišče biserov nascati tudi kakšno golido krvi.

Osmega februarja 1849, ko je torej veliki pesnik izdihnil v svoji luknji v Kranju, so njegovi vrli Slovenci, sestra Katra, kaplan Košir in menda še nekateri, jadrno poskrbeli, da ne bi šla v svet svinjarija iz zgornjega predala njegove posteljne omarice. V njem naj bi Prešeren hranil danes večinoma izgubljeni opus, ki naj bi ga sestavljale priložnostne zbadljivke, sramotilke in podobna pritlehna literatura. Inkvizitorski kres je požrl večino tega, kar pa je ostalo, s tihim veseljem objavljamo na tej strani. Also:

Ker hotel ni povedati,

kdo je kraljico fuk,

je moral Janez Nepomuk

kar hitro v vodo smuk.

Bolj izobraženi med vami poznate ozadje legende o Janezu Nepomuku, ki je bil spovednik češke kraljice. Ta naj bi ga, ekhm, posrala z nekom, čigar ime je hotel izvedeti gospod kralj Venčeslav IV. Spravil se je nad kraljičinega spovednika Janeza Nepomuka in ga dal 20. marca 1393 vreči v Vltavo, v kateri je revež, zaščitnik spovednikov, mostov in zavetnik zoper obrekovanje, utonil. Pesem je nastala v gostilni pri Stari pošti v Kranju, kamor je France rad zahajal in kjer je gospodaril Ivan Nepomuk Mayr. Gremo naprej:

Lenora 'ma dva rora,

iz en'ga šči, iz druz'ga pa prdi.

Katera rora (oziroma cevi) je imel v mislih pesnik, boste zmogli sami, sicer pa je Lenora oseba iz ene njegovih bolj nabuhlih pesnitev o siroti, ki je zaman čakala na frajerja z vojske. (Lenora, ko se zazori, iz strašnih sanj se splaši: »Zvest nis' al živ več, Vilhelm ti!«)

Prešernovo slinjenje okrog nesmrtne lepotice Julije Primic smo že omenili in je večjemu delu ljudi znano. Manj znano je, da Julija ni bila edina ženska, ki ji je posvetil katero od svojih pesnitev. To čast si je prislužila tudi mnogo manj znana Tončka Šarabonova, ki je po gostilnah prodajala preste in kateri je na spovedni listek napisal sledeče:

Samo Tončka Šarabon,

ta ti da za božji lon.

Še pojasnilo: za božji lon pomeni za bog lonaj oziroma za hvala lepa oziroma zastonj.

Ostaneta nam še dva izdelka, ki se pripisujeta mojstru, čeprav ni nujno, da sta res njegova.

Oj, Savica, nisi več devica!

Si prasica, ki na š'roko šči.

Govor je seveda o istem slapu, pod katerim je svoje zadnje ponižanje doživel Črtomir. In še zadnji, za katerega predlagam, da ga umestimo kot uradno geslo slovenskega Playboya (namesto onega dolgočasnega Vse, kar moške zabava):

Jej, pij in kavsaj,

za drugo se ne ravsaj!

Tako, da ne bi ona svojat, ki bo v pelc mantlih posedala v prvih vrstah kulturniških proslav, ki nas čakajo v teh dnevih, mislila, da je kaj preveč njihov.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri