Tadej Golob: Prelepe žlahtne rožice

  • 05.06.2008

Zakaj se Slovenke bojijo lastne lepote, javne golote in – matere.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

3 fotografije v galeriji

Mnogi med vami se bodo najbrž spomnili ne tako oddaljenih časov, ko je z Benettonovega plakata še sveže krvav in pomodrel novorojenec s popkovino, ki je izginjala proti levemu kotu jumbo plakatov, zajokal na slovenske ulice. Reklamna akcija je vzbudila precej pozornosti, med drugim tudi na Radiu Slovenija, ki je v eni od svojih kontaktnih oddaj za mnenje povprašal poslušalce.

Tisti, ki so pričakovali zgražanje, so se zmotili. Starejše gospe, prototip angažiranega slovenskega poslušalca, so namreč enodušno zatrjevale, da podoba s plakatov ni žaljiva, nemoralna, neestetska ali kako drugače sporna. Da je rojstvo nekaj naravnega in zato povsem sprejemljivo tudi za reklamiranje oblačil.

Pameten človek pri poslušanju tovrstnih oddaj sicer težko zdrži več kot dva ali tri ponavadi nergajoče klice, toda takrat sem se potrudil. Zanimalo me je, ali bo komu med oglašajočimi se v eter potegnilo, da je argument bolj kilav. Če malo pomislimo, so tudi erekcija in spolne radosti, ki ji sledijo, dokaj naravne reči, toda odziv ljubiteljev naravnega na tovrstne jumbote (v nadnaravnih merah, ostro in v barvah, tako kot pri novorojencu!) bi bil najbrž nekoliko drugačen.

Omenjenega dogodka se spomnim vsakič, ko sedim na torkovem Playboyevem uredniškem sestanku in poslušam o najnovejših prepričevalnih uspehih naših »lovcev na glave«, ki naj bi se skupaj s pripadajočim teleščkom znašle na straneh slovenskih »pictorialov«.

Za nepoučene: govorim o fotografijah golih žensk, teh sklopih barvnih fotografij z bolj malo besedila, ki krasijo Playboyeve strani. Kakšno trdo delo je to! Najtrše prav s »celebrities«, znankami z malih zaslonov, naslovnic revij, estrade, ki itak živijo od tega, da jih ljudje/moški hočejo gledati (in ki javno največkrat nakladajo o neki svoji drznosti in nekonvencionalnosti).

Zanimivo je to, da pri prvih stikih, ki jih navežemo z izbrano lepotico, skoraj nikoli ne dobimo povsem negativnega odgovora. Najpogosteje: »Mogoče pa bi …« Kar pomeni isto kot: »Mogoče pa ne bi …« In smo vsi zadovoljni: nagovorjena lepotica, ker je v svojih očeh ohranila drzno samopodobo, Playboy, ki se je izvlekel z medlim upanjem, in Rimokatoliška cerkev, ker se ni zgodilo nič. Grešilo se je zgolj v besedah. To pa, dokler beseda meso ne postane, niti ni ne vem kako velik prekršek. Oglejmo si torej najpogostejše zadržke slovenskih deklet in žena do poziranja v Evinem kostimčku.

Prvi: Primer Moni Kovačič. Eden najgrozovitejših spominov na mladost moje generacije je prav gotovo fotografski. Revija Jana, naša prijateljica, na katero je bila naročena moja mama, je tam nekje sredi osemdesetih ali še kako leto prej povzela podobe gole Moni, ki se na pol kleče, odeta v nekakšno belo tuniko, naslanja na (zdi se mi) drevo neznane sorte. Vidni so bili joški in, uh, dlačice, poza pa pospremljena s poželjivo zapeljivim in zasanjanim pogledom v neznano.

V bistvu malo klišejsko, ampak kljub temu lepo, predvsem pa povsem v sozvočju z obljubami, ki jih je dajala in se bralkam ženskega časopisja niso zdele sporne, o sedemnajstih pomladih, ki so v njej že prebujale žensko. Ob pojavu teh fotk v tujih revijah je v zemlji domači izbruhnil cel halo in Monina kariera je bila isti trenutek zapečatena.

(Kakor se najbrž spomnite, ji ni pomagala niti zgodba o ukradenem potnem listu in izsiljevanju, katerega plod naj bi bilo golo poziranje.) Nič čudnega po svoje, da se še danes, kaki dve desetletji po neljubem pripetljaju, večina slovenskih estradnic ne želi sleči niti za živo glavo. Navsezadnje bi se Jana lahko danes zgražala v barvah.

Drugi: Vse do pojava slovenskega Playboya so bile ženske, ki bi bile pripravljene pokazati svoje telo, postavljene pred precej neljubo izbiro. Na voljo so imele publikacije, ki bi s priložnostnimi fotografi s fotoaparati za sto mark poškljocali njihovo goloto, jo poskenirale na napravah za sto petdeset mark in objavile črno-bele na časopisnem papirju s ponesrečeno, zamaknjeno montažo.

Katera normalna, zavedajoča se lepote svojega torza, bi pristala na to?! Sploh po tem, ko bi fotografije opremili s pripisi kot, recimo (in smo spet pri Moni Kovačič): tole je Slavica Kovač iz Mozirja, ki rada da, kar se vidi iz tega, da smo jo slikali nago. Ergo, prasica.

Tretji: Slovenke so zdravo nečimrne in hkrati tudi malo nesamozavestne. Niso dovolj lepe, tudi če si pri ugovarjanju izpahnemo obe roki. Še posebno od zadaj. Riti so tiste, ki jih skrbijo, da so menda vedno prevelike, čeprav so ravno prav čudovite. Hecno, največkrat se celo zdi, da jih je bolj strah, kaj bo o njihovem razgaljenem telesu porekel strupeni soženski glas, kot pa skupina, ki so ji te fotografije pravzaprav namenjene - moški, ki smo resda zelo kritikantski, toda pri tem v srcu vendarle dobro mislimo.

Četrti: Mati. Slovenska mati. Rodila vas je v mukah in si vas s tem prilastila za vse večne čase. Vse se je spremenilo od takrat: komunizma je konec, stoenk ne izdelujejo več, Slovenija je postala samostojna, dvojčka sta se povrnila v prah in pepel, celo ona je na plaži odvrgla nedrček, ampak vi ste še vedno njena hči. Saj je ne bi radi spravili v zadrego, ko se bo, reva, odpravila k mesarju po nedeljske kotlete?

Peti: Fant. Kupuje Playboy in ga prebira skupaj s prijatelji. »Tale je pa res dobra, super mačka …« Vpričo vas, kakor da bi bila to najbolj normalna stvar na planetu (kar tudi je), saj Playboy ni pornografska revija (kar res ni). Ampak ko mu omenite, da tudi vi razmišljate o poskusnem snemanju, se prime za srce in grozi z odhodom. Pomahajte mu v slovo, kmetu!

Šesti: Ni se jim treba. Vam je všeč Natalija Verboten? Je, kajne? S tistimi krasnimi melonami, ki si želijo v beli svet. Bi jo želeli videti golo? Seveda. Pa je ne bomo, se bojim. Vse dokler bo izzivala folk le z nekaj centimetri gole kože zgornjega dela jošk, so za to bolj kilave možnosti.

Nataliji Verboten je na začetku novega tisočletja v tej deželi uspelo zgraditi podobo sodobne ženske (kljub nekoliko arhaični glasbi), ki si upa, vendar ji za to niti prozorne mikice niti mini krila brez hlačk ali česa podobno grešnega ni bilo treba obleči. Punca se je prebila celo v Playboy. In to oblečena, kar je v svetovnem merilu zavidanja vreden dosežek.

In tako se znajdemo v smešnem položaju, da se slovenski Playboy krasi z dekleti ortokatoliške Poljske, po Čopovi pa se sprehajajo čudoviti primerki Slovenk, ki bi se v strahu pred materjo, mnenjem sosedov, ulice in lastnim telesom sicer slekle, ampak samo na pol. Kot to »najbolj drzne« med njimi počno v konkurenčnem Marsu.

Tako se tam, recimo, Miša Novak, do vratu zapeta v neko kao zapeljivo uniformo zvira po avtomobilski pločevini in skuša čim bolj mokro gledati iz revije. Na fotografijah, ki ne bi uspele zrajcati dvanajstletnih bralcev Pionirskega lista. Ji verjamete? Beži, beži … Bi verjeli Srečku Katancu, da misli resno, če bi nad Romune poslal igralce v trenirkah? Get serious, bambina, get naked!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJE: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri