Tadej Golob: Pornografija naša vsakdanja

  • 23.04.2008

Branje za tiste, ki bi radi izvedeli, ali je Playboy erotična ali pornografska revija.

(Foto: ilustracija Sašo Jankovič )

Prve dni mojega playboyevanja so se med večinoma trepljajoče, muzajoče in rahlo zavidajoče kolege – »he, he, zdaj ti je pa sekira padla v med« – ki so očitno domnevali, da se moj delavnik začne z orgijami z (najmanj) dvema plejmejtkama (kar se zgodi, na žalost in resnici na ljubo, le enkrat do dvakrat na mesec), vrinila tudi očitajoča mnenja: »Ja, pa kako lahko delaš za to pornografsko revijo!«

Zmeden in neizkušen, kakršen sem bil, pa vljuden in željan ljubezni ter razumevanja bližnjega, sem se izmotaval, da Playboy ni pornografija, da gre, prosim, za erotiko in podoben bla bla … Enako se je odzval neki znani slovenski erotični fotograf, ko smo ga vprašali, za koliko denarja bi bil pripravljen poslikati naše dečve. Da se on ukvarja z erotiko, ne s pornografijo, je odvrnil (in ni bilo nič od tega, kar je v bistvu v redu, ker je bil itak predrag).

Najbrž bi še danes tako jecljal in si osmišljeval delo pri tem magazinu, če ne bi vmes poseglo naključje oziroma božja previdnost, kakor vam pač drago. To oziroma ta me je nekega dne pripeljala do razstave erotične fotografije v naši prestolnici. Kot amaterski fotograf tu in tam zaidem na podobne kraje. No, in sem šetal med eksponati in občudoval črno-bele figure, linije in obrise, sence, senčenja, kompozicije …

Fotke so mi bile večinoma všeč, luštne in domiselne in tudi lepe. Zgornja glava je doživela dovolj katarzičnih užitkov, čisto dovolj za ceno vstopnice, le spodnja, ki ji je bila razstava tudi namenjena, če prav razumem vso zadevo, je spala spanje pravičnega. Ni je zanimala nič bolj, kot bi jo fotografije pod delovnim naslovom »moderna slovenska arhitektura«, recimo, ali pa prikaz rezanega in aranžiranega cvetja. Da povem po domače: tiste črno-bele poduhovljene ženske me niso čisto nič rajcale.

Dopuščam možnost, da je nekaj narobe z menoj (čeprav vi dobro veste, da sem tole zdaj zapisal zaradi lepšega in da z mano ni čisto nič narobe), da gre pomanjkanje telesnega užitka ob omenjenem prikazu erotičnosti in erotizma pripisati moji nizki kulturni ravni oziroma primitivizmu. A ker podobne odzive opažam tudi pri drugih ljudeh, kadar jim uspe odvreči masko običajne slovenskoidne zadržanosti, nesproščenosti in neiskrenosti, sklepam, da gre za kar množičen, če ne splošno razširjen pojav.

Tisto, kar nam ponujajo pod etiketo erotično, nas kvečjemu sili k razmišljanju o erotiki in erotičnem, ni pa samo po sebi nič erotično. In tisto, kar nas rajca, ponavadi nosi štempelj pornografija. Navsezadnje, s kakšnimi »vzpodbujevalci« so opremljene posebne sobe v semenskih bankah? Z visokokakovostnimi erotičnimi fotografijami priznanih slovenskih umetnikov ali s ceneno, obsojano in popljuvano pornografijo?

Tole zveni rahlo antiintelektualistično, ne? Ja, čisto mogoče in res je, da avtorju ni nikoli uspelo končati faksa, tako da bi znale korenine tega pojava izvirati od tam, če gre za to, seveda. A bojim se, da ga niso končali niti tisti, ki tako zlahka operirajo s pojmoma erotika in pornografija ter ju poenostavljeno opremljajo s pridevnikoma dobro in ne dobro. In da jim življenje ni preveč zakomplicirano, še malo bolj poenostavijo: črno-belo da, barvno ne, torzo, joški in dlačice da, sramne ustnice ne, ne in ne.

Kot bi bila že mati narava sama malo mahnjena na pornografijo, ne? Zakaj bi sicer napravila tiste zavihke, gube in gubice, prepočenke, jih primerno navlažila in markirala s sramnimi dlačicami, da se slepec ne bi izgubil, begajoč po puščavi?

Skratka, kako lahko delam za tole »pornografijo«? Slovenci, dragi moji, imamo izjemno blagohoten odnos do skoraj vseh oblik pornografije – politične, kulturne, športne … le z erotično pornografijo imamo velike težave. Ni nas sram šetkati po mestu s Slovenskimi novicami pod roko, ko pa nekje (zastonj) staknemo Playboy, ga zavijemo tako, da sveti v beli svet reklama z zadnje strani.

Ni nas sram do fundamenta bebavim mislim nekaterih naših svetovnih popotnikov in osvajalcev lastne nečimrnosti pripisati religioznih globin, odlično erotično (ali, če hočete, pornografsko) zgodbo Braneta Kastelica pa preberemo z izrazom človeka, ki je pojedel nekaj pokvarjenega in bi rad pred tem posvaril še ožje člane svoje skupnosti. Zakaj je tako, ne vem, in ker tokrat niti nimam več dovolj prostora, da bi pišoč razmišljal o tem, se bom izognil skušnjavi in pustil pri miru Rimskokatoliško cerkev. Za vsak naš prezgodnji izliv pa tudi ne more biti kriva.

Je torej Playboy erotična ali pornografska revija? Briga me, in če ste bili dovolj pogumni in upali na glas reči v vrsti pred kioskom ali na Petrolu: »Playboy, prosim!« potem najbrž tudi vas. Tistim neodločnim, ki se jim zdi to vprašanje pomembno, pa ponujam naslednjo možnost:

Playboy je:

A. erotična revija

B. pornografija

C. mladinsko čtivo

D. glasilo slovenskih ministrantov

Po potrebi naj ustrezno obkrožijo in si s tem zagotovijo dušni mir.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri