Tadej Golob: Polko plešem, valček plešem …

  • 30.05.2008

Ali zakaj se človeku tu in tam zazdi, da smo Slovenci še vedno kmetje.

(Foto: Borut Krajnc)

Oni dan sem na televiziji gledal film, in ko se je končal, sem malo pošetal po kanalih. Ravno pravi čas, da sem lahko na TV Slovenija uzrl zbegana obraza Miše Molk in še nekega tipa, ki sta, kot bi nastopala v oddaji za gluhoneme, z ročicami udrihala levo in desno, očitno premoščajoč zadrego, ki nastane, ko na televiziji ne gre vse tako, kakor bi moralo.

Frekvenca njunega mlatarenja je sčasoma postajala vse večja, in ker ni lepšega, kot je tuja nesreča, sem se udobno zavalil v fotelj in tako kot večina sodržavljanov/sogledalcev sproščeno užival. Ni ga človeka na svetu, ki v njunem položaju ne bi izgledal bedasto, to mi je bilo sicer kristalno jasno, ko me je tako privoščljivega malo zapekla vest, ampak saj sta si navsezadnje sama izbrala poklic.

Da nas zabavata, ne? In medtem ko sta si vedno hitreje podajala besedo, upajoč na čudež, me je začela preganjati misel, kaj bi bilo, če bi se Miša v nekem trenutku ustavila in rekla: »Dragi gledalci, to ni več ničemur podobno!« Ter počasi slekla oblačila in s partnerjem v nesreči taka, kot jo je mati narava dala na svet, samo malo starejša, mirno odplesala dunajski valček ali kaj podobnega. Od televizijskega nastopanja bi se poslovila v velikem slogu in še generacije slovenskih gledalcev bi govorile o tem.

Končalo se je, kakor veste, mnogo bolj dolgočasno. Glasovi so bili končno prešteti, zmagali so trije travestiti z najboljšim komadom, odpeli pesem in čao. Tisti s pokvarjenimi daljinci smo se ponovno sprehodili do televizorja …

Drugi dan je v Sloveniji izbruhnila ljudska vstaja. Neke vrste pravičniški upor zoper vse. Proti Miši Molk, ki je vso stvar naštimala, proti trem preoblečenim pedrom, ki nas bodo v Estoniji sramotili pred Evropo, proti Magnificu, »čefurju« in »pedru« in provokatorju, proti vsemu mestnemu, ki dopušča take svinjarije in se je že drugič ali tretjič zarotilo proti Karmen Stavec.

Upor se je iz pisem bralcev selil v vrhnje sloje odločanja v tej državi in prizemljil v parlamentu s predlogom Franca Kanglerja (SLS), naj za zmagovalca razglasijo Sestre in Karmen, ki da je resnična ljudska zmagovalka. In če pride kakšna stvar v parlament, potem kar kliče k razmisleku, to nam je menda vsem jasno.

Ustavimo se najprej pri glasovanju, kakršno za EMO velja na nacionalki. Zmagovalca določi sistem, v katerem ima strokovno mnenje dveh žirij večjo težo kot število ljudskih glasov. Slednji so zmago pripisali Stavčevi in od tod upravičena opazka Kanglerja, Janše in podobnih ljudskih politikov, da zmaga s Sestrami ni šla v ljudske roke. Tega smo lahko samo iskreno veseli.

Nič koliko primerov uveljavitve ljudske volje bi namreč lahko našteli na Slovenskem, ki dokazujejo, da tega recepta ne gre uporabljati brezglavo. Če bi se dosledno držali pravila o ljudskosti zmagovalca slovenskega izbora za evrovizijsko popevko, bi namreč v Talin zlahka poslali internega zmagovalca troboja med Natalijo Verboten, Heleno Blagne ali Čuki (Simona Weiss je trenutno noseča).

Na odru bi se pojavila Miša Molk, napovedala tri telefonske številke, na katere bi lahko gledalci oddali svoj glas za posameznega izvajalca in v Estonijo bi v ritmu polke po srebrni reki odpolzel rdeč ferrari. Ali kak podoben drek. Tako bi dejalo ljudstvo, proti kateremu v resničnem izboru tudi Karmen Stavec ne bi imela nobene možnosti. Navsezadnje komad, ki ga je pela, le ni popolnoma zgrešen.

Kaj bo rekla Evropa, naslednji pravičniški argument. Kdo pa je ta Evropa? Od Urala do Pirenejskega polotoka leži kakih trideset in nekaj držav, v katerih prebiva nebroj ljudstev z različnimi navadami in predstavami. Nekaterim se bo ideja s tremi preoblečenimi moškimi, ki ponujajo žensko ljubezen, zdela zanimiva in posrečena, drugim napad na … ne vem točno kaj.

A nekako se mi zdi, da bo posrečenost ideje padala sorazmerno z južnostjo oziroma vzhodnostjo neke pokrajine, se pravi z večjo oddaljenostjo od razvitega sveta, kjer se istospolni pari lahko poročajo, posvajajo otroke, jim skratka medsebojne naklonjenosti ni treba skrivati in katerega del bi radi postali. Včasih me Evropa spomni na Jugo, iz katere nam je uspelo zbežati in v kateri se je zdelo, da so se vsi homoseksualci zbrali prav v Sloveniji, to pa zato, ker jim je edino v tem okolju uspelo pokukati na plano. Drugje so, domnevam, obstajali v podobnih odstotkih, le da na skrivaj. Torej, komu bomo tokrat skušali zlesti v rit? Moldaviji ali Danski?

Morala! Ni se moralno pretvarjati, da si ženska, če to v resnici nisi. No, ja, kakor kdaj, se mi zdi. Ko se Godnič pri Mariu obleče v gospo Malalan, zrelo aseksualno bitje neproduktivnih let, je s tem vse v redu. Ker folk misli, da se on pač zajebava iz žensk. Ko za pusta vsak n-ti slovenski moški popusti svoji feminilni strani in si da na noge hlačne nogavice s podvezicami, mini krilo in se naliči kot najcenejša kurba, je s tem vse v redu.

V redu je, če ženskoidno skakljajo po filmskem platnu Jack Lemon, Tony Curtis, Dustin Hoffman, Robin Williams … Ha, ha in he, he, glej jih, glej … Kaj nas (jih) potem pri Sestrah tako moti? To, da so »ženske« v najlepših letih? Da ne igrajo ostarelih mam, za katere je itak vseeno, katerega spola so? Da bi se človek z maliganom ali dvema v krvi lahko uštel (no, ja, vsaj pri Emperatrizz)? Kot da slovenski moški ob pogledu »nanje« ni najbolj prepričan o svoji moškosti, bodo rekli mnogi. O. K., ampak zakaj so potem podivjale stare mame? Menda ne zato, ker niso več prepričane o svoji ženskosti?

Kakorkoli, z moralo si bomo pri razlaganju velikega in burnega odziva slovenskega občestva na zmago in sploh pojav Sester na EMI bolj malo pomagali. Za nekatere je moralno sporno vse, kar ni javno zapovedano in normalno, za druge prikrivanja, laganja in skrivanja zaradi ljubega miru. Oboji imajo seveda svoj prav, ki mu je, če upoštevamo njihove argumente, nemogoče oporekati. Ampak pri velikem rompompomu, ki se je vsul po zmagi Sester na EMI, ne gre za to.

Močno namreč dvomim, da bi kjerkoli v razvitem svetu zmaga treh travestitov dvignila toliko prahu, kot ga je pri nas. Ne zato, ker bi bili prebivalci Danske, Švedske, Francije in podobnih držav slabši ljudje od Slovencev, ali, nasprotno, da bi bili Iranci, Iračani, Pakistanci, kjer bi Sestre najbrž linčali, če bi se pojavile, kaj boljši. Preprosto, na razvitem Zahodu so takih reči pač navajeni.

Televizijski gledalec iz Hamburga, ki se z nastopom Sester ne bi strinjal, bo preklopil kanal, še prej izustil nekaj takega kot »svašta« in čez pet minut pozabil na zadevo, pogrezujoč se v urbano brezbrižnost, nestrinjajoči se gledalec iz Ljubljane pa bo pograbil računalnik, napisal ogorčeno pismo bralca v enega od dnevnih časopisov in se še kak teden ali dva pasel na tem »škandalu«. Ob takih rečeh se mi tu in tam zazdi, da smo Slovenci še vedno kmetje.

Pa saj bo minilo, samo nekaj časa potrebujemo.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri