Tadej Golob: Poletni kino

  • 26.05.2008

Tudi v Sloveniji obstaja institucija, ki ponuja neomejeno količino žensk vseh (želenih) starosti, oblik in oblin skoraj zastonj in je poleg tega popolnoma dostojna.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Stalni bralci Playboya niso spregledali članka v prejšnji številki, ki govori o spolnih navadah evropskih deklet in v katerem so bili objavljeni rezultati ankete o najbolj erotičnem evropskem mestu po mnenju Slovencev. Prepričljivo je zmagal Pariz, drugo mesto je šlo Amsterdamu, tretje Benetkam itn. Samo ugibamo lahko, zakaj je tako.

Moja teorija gre takole: Pariz si je zlato kolajno prislužil s kvartirjem Pigalle, Amsterdam z rdečo četrtjo, ki je dovolj priročno blizu, da jo je lahko povohalo tudi nekaj Slovencev, Benetke pa zaradi splošne fukišnosti, h kateri je svoje prispevala tudi Mojca, ki smo jo tam poslikali v marcu. Ljubljana, Maribor, Celje ali kak drug večji slovenski zaselek niso bili omenjeni kot tovrstno privlačni kraji stare celine.

Glasu ljudstva, resnici na ljubo, tokrat nimamo kaj očitati. Če hočeš v Sloveniji videti nago žensko ritko, je treba počakati vsaj na junij, ko se napolnijo plaže ob morju in si delovni človek tam lahko spočije oči ob naravnih lepotah dežele Kranjske, primerjajoč jih z vsakoletnim sezonskim uvozom. A kaj naj stori revež, ujet v nesezonsko sivino slovenskih mest?

Erotična ponudba v slovenskih mestih ne obstaja. Vsaj ne taka, da bi bila vredna omembe. Obstajajo klubi, ki pod nazivi masažni saloni ipd. prodajajo seksualne usluge in v katerih se nastavljajo zdolgočasene Ukrajinke, ki bi jim človek najraje kupil sendvič in jih poslal nazaj v Kijev, lastnikom pa kot Robert de Niro v Taksistu odbil glavo s kakim večjim kalibrom. (Najbrž se strinjamo, da bi bilo to sicer vznemirljivo, erotično pa ne tako zelo.)

V klubih, kjer obljubljajo striptizu podobno pašo (predvsem) za oči, pa je človek obsojen na družbo ponavadi obilnejših novodobnih povzpetnikov, ki imajo težave z vsrkavanjem sline, ter na neutrudno in vsiljivo preverjanje čafoidnih vunbaciteljev. Skratka, tam se počutiš nekam nelagodno, če si trezen in če se še približno spomniš zadnje ženske, s katero si bil.

K sreči ni vse tako črno in neerotično po naših mestih. Obstaja institucija, ki lahko popestri delovni vsakdanjik, ima številne blagodejne učinke in nobenih znanih stranskih. Ponuja skoraj neomenjeno količino žensk vseh starosti, oblik in oblin skoraj zastonj in je poleg tega popolnoma dostojna in skoraj neopazna. Njena edina slaba lastnost je, da je omejena na sončno in toplejše vreme, ki se v teh geografskih vzporednicah zgodi tam enkrat marca, aprila in traja do septembra, ob indijanskem poletju tudi do oktobra. No, da ne nakladam, imenuje se »poletni kino« in je v ponudbi vsakega malo večjega in malo bolj frekventnega slovenskega zaselka.

Zadeve sem se zavedel nekega subtropsko vročega popoldneva v Bangkoku, prestolnici Tajske in svetovnega seks turizma. Ne boste verjeli, človek se naveliča tudi Patponga z vsemi plesalkami, fuki v živo, polživo, streljanja balonov s koničastimi tulci, odpiranja steklenic, dimnih obročkov s spodnjimi ustnicami … No, sedel sem tam za neko mizo pred restavracijo, s pivom, v katerega mi je kapljal pot s čela, in se zavedel, da pogrešam Ljubljano. Trditev zahteva manjše pojasnilo, vem.

Torej, Tajke slovijo kot lepotice. Eksotične in bla, bla, bla. To ve vsakdo, posebno tisti, ki se je Siamu približal na razdaljo, manjšo od tisoč morskih milj. Nežne, čutne, čudovite! Bla, bla, bla! Nerad načenjam lepo ustaljene mite in pravljice sodobnega sveta in nobenega skritega namena nimam izprazniti boeingov potrebnih Slovencev, ki potujejo na kolonialno zavzetje Daljnega vzhoda, toda … Mimo mojega kritičnega očesa so potovala majhna, dostikrat krivonoga bitja z majhnimi joški, ki jih pri najboljši volji ne bi mogel natisniti na turistični prospekt Samuja ali kakega podobnega otočka v Tajskem zalivu.

Šele vsaka n-ta je bila lepotica, ki bi si zaslužila uvrstitev v domišljijski harem, ki si ga zgradiš, ko prestopiš prag letala Thai Airlines. Če bi štel in to preračunal v odstotke ter jih primerjal s tistimi, ki jih dobiš v kakšnem domačem poletnem kinu, bi bila Tajska poražena do kolen.

Ker je Playboy strokovna revija na tem področju, je treba trditev podkrepiti z empiričnimi dokazi. Moj predlog, da bi odšel na Tajsko in tam s preštevanjem mimoidoče posortiral od, recimo, ena do deset ter to primerjalno ponovil v domačih logih, na uredniškem sestanku ni bil sprejet. Stroški in podobni izgovori, odobren pa je bil drugi del zamisli. Tako sem se torej nekega redkega lepega aprilskega dopoldneva z beležko v roki službeno odpravil na kavo v center slovenske metropole.

Dan je bil torej lep, sončen in temperaturno ugoden za tovrstni preizkus, ki se je začel ob 10.08 (eksaktnost, eksaktnost!) in je trajal točno eno uro, se pravi do 11.08. Torej, v tem času se je mimo moje mize poletnega kina na Trubarjevi, kjer je tem delu dneva soliden pretok, prizibalo 362 osebkov ženskega spola. Osnovna klasifikacija je iz preučevanja izločila 145 osebkov, to pa zato, ker bi bil kakršenkoli namig o uresničitvi sanjarjenj z njimi lahko kazniv ali obscen. Upoštevati je treba, da pri tej izločitvi estetski kriterij, ki ga skušamo določiti, ni bil odločilen, ampak starostni. Na voljo nam je torej ostalo 217 osebkov, ki so se potegovali za naslednje ocene:

10 - izjemno lepa ženska, krasotica, miss univerzum

od 8 do 9 - lepa ženska

od 6 do 7 - O. K., naj bo

5 (in manj) - sorry, no go

Izid preučevanja pa je naslednji:

V času motrenja je prišlo mimo šest lepotic, s katerimi bi se oženil in imel krasne otroke ter jih ne bi nikoli prevaral, zagotovo bi osvojile vsakoletno prvenstvo v Sun Cityju. Mogoče se vam zdi to veliko, ampak upoštevati je treba, da se sezona mini kril, ki odkrijejo marsikatero pomanjkljivost, še ni začela.

Kakih 45 je sodilo v kategorijo lepih, dovolj lepih, da jih je človek s pogledom pospremil na levem obzorju ulice in zapustil na desnem in katerih felerji niso bili omembe vredni, prej simpatični. Malo bolj poudarjen, malo večji zadek v tesnih kavbojkah in podobno.

Pri 98 mimoidočih osebkih si nisem najbolj prizadeval stegovati vratu, a bi ob ohlapnih merilih, ki so v navadi pri nekaterih osamljajočih institucijah, kot so vojska, dolgotrajno bolnišnično okrevanje ali služenje duhovščine v rimskokatoliški cerkvi, še nekako šlo.

Tako nam ostane 68 osebkov, ki bi jih, če ne bi šlo za znanstveno, delovno opazovanje, spregledal.

Kaj zdaj? Dobljeni podatki so takšni, kakršni so, namreč ob odsotnosti primerjave z opazovanji strokovnih sodelavcev po drugih slovenskih mestih brez večje vrednosti. Upoštevati je treba tudi možnost napak, ki bi se lahko ob enem samem opazovanju prikradle med podatke in pokvarile končni rezultat meritev. Nejasna je tudi objektivna vloga opazovalca, in sicer, ali lahko na razvrstitev osebkov vpliva tudi njegovo trenutno razpoloženje, zdravstveno stanje, število ur ali dni, ki so pretekli od zadnjega onegavljenja, ki si ga je privoščil, ipd.

Skratka, tovrstni »bird watching« je šele v nastajanju. Predlagam, da se vedoželjni posamezniki raztepemo po slovenskih mestih in skušamo urediti bazo podatkov, ki jo bomo pozneje lahko primerjali s tistimi, ki nam jih bodo posredovali sodelavci iz tujine. Lahko pa seveda poletni kino vzamete bolj rekreativno, bolj intuitivno in brez beležnice!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri