Tadej Golob: Počitniški nokturno

  • 07.08.2008

Franci pobere cekar, Bogdana se poskuša spraviti v čoln, dedi jo brezizrazno opazuje, Franci poskuša pomagati.

(Foto: Bor Dobrin)

2 fotografiji v galeriji

Prizorišče:

nek nepomemben zalivček na obali hrvaške Istre (lokalni Slovenci, ki tam letujejo že 30 let, mu pravijo 'drek zaliv').

Nastopajoči:

Babi Bogdana, ki je njena hči Tomas, njen približno štiriletni sin, s katerim govori nemško Franci, približno desetletni nečak (verjetno) Najstnica, Bogdanina hči Dedi Marjan Gumenjak z mercuryjevo štirko.

Babi, umetna črnolaska s tremi obroči špeha in pobarvanimi nohti, leži na obali. Ko čevap, bi rekli. Bogdana, njenakopija, namaka Tomasa v vodi, Štefan, že tudi obilnejši fant, nečak (verjetno), plava s plavutmi v bližini.

»Mama. Mama …« cvili nemški razvajenec, ki mu je voda zalila oči. »Schatzi, mein Schatzi …« (in še nekaj nemškega, česar nisem razumel) pravi Bogdana.Z borovega gozdička pride najstnica, rahlo zaobljena, sicer pa še kar čvrsta 16-letnica, njena hči, in hoče nekaj reči, a ne uspe.

Babi: »Po kaj si prišla dol?!«

Najstnica: »Dedi je rekel, da pridem povedat, da pride po vas s čolnom.«

Babi: »Niti sončit se ne morem,« pravi vsa živčna, »niti pet minut me ne pustite pri miru … Vsi mi greste na živce! Po kaj si sploh prišla sem dol?!«

Najstnica: »Kaj sem jaz kriva, meni je samo dedi rekel, da vas pride iskat. Kaj me nadiraš …«

Babi: »Kaj zdaj dedi nori, ko sem mu

rekla, naj počaka gor, da bom jaz prišla

tja ...«

Franci: »Ja, ja, naj pride dedi po nas s čolnom.«

Bogdana: »Jaz se bojim barke.« (Čez čas se začne smejati, kot bi bila zadeta, in se smeji kakih pet minut, da komaj ostane na površju. Vzrok neznan.)

Najstnica: »Kaj pa je?«

Babi: »Kaj se ti oglašaš? Kaj si sploh prišla sem dol?«

Pride dedi (nogici kot zobotrebca in na njih vampura) – peš.

Franci: »Dedi, dedi, kje si ti? Pridi po nas s čolnom.«

Dedi: »Takoj, takoj bom prišel …« (In se obrne.)

Babi: »Marjan, Marjan …« (Je ne sliši.) »Ma, vsega mam pouhen kufer. Jaz moram sčistit ribe za večerjo.« (Pobere stvari in gre gor. Najstnica odide z njo.)

Babi: »Kam greš pa zdaj? Kaj si sploh hodila sem dol?!«

Najstnica: »Kaj sem pa naredila?«

Bogdana: (pride iz vode s Tomaskom,

ležeta in se sončita, čez čas …) »Mene je strah barke.«

Franci (iz vode): »Saj ni nič takega,

Bogdana, saj je samo čoln …«

Bogdana: »Pa daj, Franci, bruhala

bom … Veš kaj, jaz sem šla v Melbourne

z letalom pa v Rim z letalom, pa me ni blo nič strah, ampak tole z barko, to me je

pa že zdaj strah, pa bom bruhala.«

Franci: »Ne boš, Bogdana …«

Bogdana: »Bom, sigurno!«

Bogdana (čez pet minut): »A misliš,

da bo dedi res prišel z barko? Pridi ven

iz vode.«

Franci (ki lebdi s plavutmi na mestu kot kakšna meduza, odkar je dedi odšel po čoln): »Ne, bom počakal dedija.« (In tam plahuta na mestu naslednjih 45 minut).

Po eni uri se obali približa barka z dedijem – gumenjak z mercuryjevo štirico.

Franci: »Dedi, dedi …« (In se povzpne

na čoln).

Bojana: »Kako naj grem pa s cekarjem na barko?«

Franci: »Na glavo daj.«

Bogdana: »A misliš, da bi dala na glavo? Mogoče bi ga res dala na glavo.«

Franci: »Ja, na glavo daj.«

Bogdana: (da cekar na glavo, ga drži z eno roko, z drugo japonke in zabrede v vodo, ob njej se spotika Tomasek) »Mene je barke strah …«

Franci potegne Tomaska gor, dedi leži čez vso širino gumenjaka z nogami v morju, kot da se ga nič ne tiče.

Bogdana: »… meni je že zdaj slabo …«

Franci pobere cekar, Bogdana se poskuša spraviti v čoln, dedi jo brezizrazno opazuje, Franci poskuša pomagati, Bogdana razlaga, kako jo je strah barke, potem pa le nekako spravi obe roki v barko-čoln, se požene in tresne vanjo/vanjga z nogami v zraku. Kopalke se ji pri tem snamejo in pokažejo rit. Poskuša si jih potegniti gor in pri tem opleta na dnu barke/čolna kot stokilska tuna.

Franci prevzame krmilo, ona se le nekako zlekne ob dedija čez barko/čoln in poskuša priklicati v spomin Jacqueline Onassis na barki Aristotela Onassisa. Barka/čoln odprdula čez stometrski zaliv do kampa, v katerem babi čisti ribe za večerjo.

tekst: Tadej Golob

ilustracije: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri