Tadej Golob: Pazi, vlak!

  • 24.05.2007

Ko skačeš čez plot, te ne sme nič presenetiti.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Pred časom sem na nekem ..., ni važno, spoznal ... eno pač. Beseda je dala besedo in potem sva spolno občevala. Bilo je prijetno in sva nato še nekajkrat in še nekajkrat. Ker sem bil takrat že skoraj poročen, je šlo za varanje, kar nekatere stvari zaplete. Samo natepavanje niti ne, to je enako, ampak skoraj vse okrog njega. Sčasoma ugotoviš, da gre za naporen in logistično zahteven šport. Kraj, čas in take zadeve.

Imela je moža, ki je imel službo, in to tako, ne točno časovno definirano. Če bi delal v livarni v Litostroju, bi bilo laže, ker bi človek vedel, da bo tam od šestih do dveh, pa da se mu v one pol ure malice ne splača z avtobusom domov, če bi pa štrajkali, pa bi že TV in radio in časopisje poročalo o tem in bi bila pripravljena. Dobro je, da so tu telefoni, pa ga je lahko, preden sva se naskočila, poklicala na stacionarca in vprašala, kako kaj in kaj da počne. In ko je rekel, da nič pametnega, da je v službi in da ga še nekaj časa ne bo in čao, lubija, sem ji lahko v miru slekel hlačke. Ampak to je bilo redko, enkrat na mesec, ko so se njene pavze nekako pokrile z mojimi. (Z mojimi ni bilo takih težav. Novinarski poklic je, kar se tega tiče, zelo svoboden.)

Treba se je bilo zatekati k drugim variantam, večernim. Tip je imel enkrat na teden fuzbal s kolegi. Ni ga izpustil še nikoli dotlej, ker je šlo za stare frende, ki jih je videval samo še tam pa nikjer drugje in s katerimi je potem zavil še na pivo. Ker je to počel s tako zavzetostjo, sem ji omenil, ali je pomislila na to, da jo mogoče vara s kakšno, medtem ko ..., pa me je grobo zavrnila, da on že ni takšen (kot denimo jaz), da on že ne bi, in potem tega nisem več nikoli načenjal, ker je bila v nadaljevanju večera nerazpoložena. Tudi jaz sem bil ob večerih večkrat ves napet, ker zares pa nikoli ne moreš vedeti, ali ni hišnik zbolel in pozabil odkleniti telovadnice, ali pa če je katerega od kolegov položila gripa v posteljo, da bi recimo nogomet odpadel, pa če se prav takrat ne bi nikomur dalo na pivo ...

Zato sva včasih, ko ni šlo drugače, to počela v naravi. Kdor tega ni izkusil, ne bi verjel, kako gosto naseljena je ta država pa kako zavzeto in številčno so organizirana lovska, gobarska in pohodniška društva. Poleg tega se človek naveliča fukati stoje, za druge položaje pa ponavadi nima zadostne opreme. Enkrat sem kupil Nedeljski dnevnik, ki je najdebelejši, da ga lahko stare mame ponucajo še za zavijanje solate, in je potem, ko sva končala, imela na riti popoln odtis Tofove karikature z nekim vicem. Kdo ve, koliko podobnih zanimivih stvari bi še doživela, če jih ne bi končala starka zima.

Potem je bila težava, da je stanovala v predelu Ljubljane, kamor svoj živi dan ne zaidem (recimo, da so bile to Fužine), kar je sčasoma zapletlo zadevo. Na začetku na to nisem niti pomislil, ampak recimo, da kresnem avto v tej soseski, tam srečam najboljšo prijateljico svoje punce ali pa njeno mamo, lahko pa bi mi tudi, kaj pa vem, tam ukradli avto. Ipak so to Fužine (recimo). Tudi to me je spravljalo v nelagodje.

Nekega dne sem srečal starega prijatelja, ki je bil – in je to tudi priznal – tisto, čemur Slovenci pravimo kurbir. »Pač,« je rekel in citiral podoben lik iz hrvaške nadaljevanke, ki je večina Playboyevih bralcev verjetno ne pozna in se je imenovala Maček pod čelado, »jaz sam kak tele. Moram nekomi med noge.« Potožil sem mu, amater, nad svojimi tegobami, in mi je dal nasvet.

»Predvsem,« je rekel, »nikoli in nikdar ne priznaj. Pa če te dobi z nago ritjo nad njo. Ne. Slabo ji je bilo, ti si ji pomagal, se pri tem spotaknil, hlače so se ti potegnile z riti, za erekcijo pa itak nisi kriv.«

»Aha ...«

»In pripravi si zgodbo. Za vse moraš imeti pojasnilo. Zakaj si bil tam, kjer si bil, in podobno. Sproti si jih izmišljuj.«

In sem si jih. Na poti do nje sem opazoval okoliš in iskal lokale, v katerih bi se lahko dobil s kakšnimi pozabljenimi prijatelji, štacune, v katerih bi iskal bog ve kaj, česar drugje v mestu ne bi premogli, pa morebitne izhode iz morebitne gneče in zastojev na rednih poteh iz mestnega centra. Sčasoma sem se zverziral, a tistega tesnobnega občutka, ko sem se bližal epicentru ali oddaljeval iz njega, se vseeno nisem znebil.

Tako sem se nekega dne po opravljenem prebijal proti Zaloški, pa naporen dan je bil za menoj in mi mozak ni najbolje delal, tako da sem res trpel, dokler se je nisem dokopal, ker je Zaloška ena taka večja mestna vpadnica in če bi se mi na njej kaj zgodilo, bi že kaj, bi že kakšen izgovor ... Olajšan sem zapeljal nanjo in uuu, jebenti, spregledal vlak pri Vodmatu.

Ko so me rezali iz pločevine, sem še vedno tuhtal, kaj naj bi počel v tem delu mesta, dokler mi ni potegnilo, da obstaja še ena rešitev. Ogledal sem si rane in sklenil, da bo še najbolje, če kar umrem. Mrtvih nihče ne gnjavi, mrtvi imajo mir.

Jim je pa – zdaj to vem na svojih dveh kvadratih – precej dolgčas.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri