Tadej Golob: Oprosti, Angelina

  • 10.06.2009

O tem, da ti sreče ne moreta dati ne partija ne sistem, pa tudi Hrvati ne in Rosvita Pesek.

Zadnjič sem sodeloval v televizijski oddaji, v kateri smo trije novinarji (oziroma dva novinarja in en televizijski snemalec) odgovarjali na vprašanje, zakaj se ljudje, ki se ukvarjamo z realnostjo, odločimo napisati tudi kaj fiktivnega. (Ker – malo EPP – napisal sem roman, imenuje se Svinjske nogice, dober je, kupite ga ... Hvala.) Niti ne vem točno, kaj sem tam govoril v tistih nekaj minutah, sem pa o tem razmišljal še po oddaji.

Pred seboj imam Žurnal 24, na katerega naslovnici je Ole, ole!, notri pa hvalnica Barcelonini zmagi proti Manchestru. Tudi sam sem gledal tekmo (in, mimogrede, sine, ki pišeš o tem – van der Sar ni bil kriv za prvi gol!), pa še kak milijon drugih Slovencev.

Kot vemo, je zmagala Barca, pokasirala nekih sto in več milijonov evrov, Ronaldo in njegovi so razočarano dobili le pol ali nekaj takega tega in ... Krasno. Ampak, kaj imam pa jaz od tega? A sem zato, ker sem bolj navijal za Barcelono, bogatejši od Marjana iz Brežic, ki je bil bolj za Manchester?

Dan prej smo nekje (povsod) lahko prebrali, da je bančni strokovnjak Marjan Kramar poleg milijončka, ki ga je že pobral iz blagajne NLB, upravičen še do silnih mesečnic zaradi ... Upam, da vsaj on ve. Kako je to mogoče, kako lahko, kako more pa zakaj ... Ker lahko, zato pač!

Pa recimo, da ga namesto na Bahame, kamor se lahko mirno odpravi za kakih 20 luksuznih let, strpamo na en drug otok, na tistega pred Senjem, ga razlastninimo in prebičamo pa mu zabijemo žeblje pod noh... (Recimo.) Smo s tem opravili, vse postorili? Nimamo več težav na belem svetu?

In ko smo že na modrem Jadranu. S temi Hrvatarji je težko. Vsak dan znova. Čeprav je res, da je baš NLB ukradla tistih ubogih 300 milijonov mark njihovim varčevalcem (približno enak drobiž je spušil Kramar z Bavčarjem), res je, da bi jim ta denar lahko šenkali, pa bi imeli danes tam močno banko s terjatvami do HDZ-jevcev na oblasti.

Vse to je res, ampak meni se zdi, da bi se ne glede na to, ali bi to storili, še vedno zapeli z njimi zaradi neke lunatične poti do odprtega morja ali bedastega ovinka, ki si ga je privoščila Mura. Ker so tepci. Budale. Šalabajzerji. Isti so kot Slovenci.

Po drugi strani pa: kdaj sem imel nazadnje težave pri prostem izhodu na odprto morje? Jaz ali katerikoli drug Slovenec? Pa za koliko kvalitetnih stopenj se bo moje življenje spremenilo na bolje, če bom smel še bolj brez težav odpluti s svojim luft madracem iz Kopra do Barija?

Če se ta trenutek razrešijo vse težave, o katerih poročajo slovenski mediji, nam še vedno ostane 99 odstotkov internih, intimnih zadevščin v razponu od mizerije do radosti, o katerih ne moreta nič povedati ne Goran Obrez ne Rosvita Pesek. Ne Vodušek ne Bernstein in Woodward. Novinarstvo s svojimi petimi magičnimi K-ji in enim zakajem je pri tem precej nemočno.

Ne navijam za to, da je treba živeti potihoma, nedejavno, apatično, odklopiti TV in odjaviti časopise ter revije. (Bog ne daj, posebno ne tega zadnjega!) Ne, samo prava razmerja je treba vzpostaviti. Poglejte ves džumbus, ki nastaja okoli pomembnejših volitev, parlamentarnih in predsedniških. Volitve – praznik demokracije!

Že, traja pa ta praznik v povprečju sedem minut. Pet, da odpešačiš do svoje volilne enote, in še dve, da pobereš listek pa obkrožiš človeka, ki ti gre najmanj na živce ali pa gre najbolj na živce tistemu, ki gre tebi najbolj na živce. Sedem minut. Še kak rutinski fuk traja dlje. Greš pač in obkrožiš, ni se pa treba tresti še dva meseca prej in tri potem. So ljudje, ki so plačani za to.

Enega takih, živečih med enim in drugim TV-dnevnikom, sem, čisto iz radovednosti, povprašal:

»Tone,« sem mu rekel (recimo, da mu je ime Tone), »povej mi, kaj bi raje: da Kramar vrne nagrado, odpravnine in še nekaj nezasluženih sto tisoč evrov, da Bavčar odsedi kak mesec, da ljubljanske in vse druge ulice po Sloveniji poimenujemo zgolj po pravljičnih junakih (brez Petra Klepca, ki bi lahko koga spomnil na partizane), da Hrvatom stisnemo Piranski zaliv itd., ali da vse to ostane tako, kot je, pa da se od nekod vzame Angelina Jolie in ti vlažno koprneče pomigne za prvi grm?«

»A?« je rekel in začel razmišljati. Dolgo je trajalo, potem pa vendarle.

»A bi šlo, da bi ...«

»Ne,« sem rekel, »eno ali drugo.«

»Vsaj ...«

»Ne.«

Hud notranji boj se je odražal na napetem obrazu. Sešteval in odšteval je na prste rok in čez čas, bolj zase kot zame:

»Oprosti, Angelina ...«

In ne hodi v Slovenijo. Tukaj ne bo kruha zate.

Zato se pa človek loti pisanja izmišljotin. Zaradi Angeline. Ona ni nič kriva.

Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri