Tadej Golob: Operi me nežno

  • 12.02.2010

O televizijskih reklamah za pralne praške in pralna sredstva nasploh

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

O Slovencih – ne zamerite mi – nimam prav visokega mnenja. Mogoče ga ne bi imel niti o Italijanih, Madžarih, Hrvatih itd., če bi živel med njimi, pa na njihovo srečo ne. Ne zdimo se mi ne posebno lep narod (razen punc, dokler so mlade, dokler se ne razlezejo v neke vrste podalpsko inačico ba­bušk) ne posebno pameten, predvsem pa z obupnim okusom.

To, kar smo Slovenci naredili z našo krajino, hišami in njihovimi prizidki, tako grdih bajtur od Šentilja pa do Nordkappa in Cabo de Roca ne boste našli. Hotel sem napisati avstrijskih, pa ne bom, ker je tam sicer isti slog vsaj spedenan tako, kot je treba.

A vendar ne razumem, komu v tej nesrečni množici križanih, kastriranih in korakajočih, če smem za sekundo uporabiti Predinove verze, so namenjene televizijske reklame za pralni prašek? Je mogoče, da je kdo (kdo?) tako brezupno zavožen, da se mu zdijo okej in da zaradi njih steče v prvi Mercator, Tuš ali karkoli in to nabavi?

Recimo ... Tam je neka plesna prireditev. Žrebec pleše latino, mislim, da gre za flamenko, tapate, tapate, tapate z nogicami po odru, vrti se, suče in obrača, naša mladenka pa zavzdihne o črnini njegove oprave. Kao, sigurno je nova. In ji soseda prišepne, da ne, o, ne ... Tapate, tapate, tapanja je konec, obiskovalka, ljubiteljica tapkanja, se znajde na žuru po predstavi in pobara sosedo, kako ve, da tisti kostum ni bil ganz noes. Ona ji odgovori, da ve zato, ker mu sama pere, in potegne od nekod trilitrsko kantico letega čistila, pod drugo roko se ji pa znajde tapate, tapate, tapate mojster, ki je njen brat, in se mu zarotniško nasmehne, češ, glej, kaj sem ti zrihtala za pusta hrusta.

Ali pa se spomnite pred časom, ko je Hana Mandlikova (ali nekaj podobnega češ­kega) vsa v avtoritarno zdravniško belem suvereno postopala po laboratorijih in sinhronizirana v slovenščino pojasnjevala, da njihov prašek zatolče sleherno bakterijo do amena. Ne glede na to, da vam bo vsak, pa res vsak človek od stroke, ki se ji v tem primeru reče imunologija, povedal, da ni dob­ro ubiti slehernega mikroba, ki se plazi okoli vas, in bog ne daj, da bi vam to celo uspelo, ker potem boste šele zares nastradali. A, ne, ne, Jana Surilova (ali kaj je že) od pralnih sredstev meni drugače.

Pa Jakec, ki gre srat k Mihcu (ali obrat­no), ker doma nimajo dišav, in potem druga reklama, ki grafično pokaže, kako molekule njihovega nadišavljenega pršila pozaugajo, popapajo, nekako obkrožijo molekule smradu in jih 'nevtralizirajo'. Nevtralizirajo? (Vohaš drek, ampak z okusom po vijolicah?)

In naslednja v isti seriji, v kateri Kitajček, luštkan ko cuker, čuča na školjkici in ne more, ker je dišavnica ob kotličku prazna, in mu pride šele, ko se pojavi bela mati z novo dozo. Zanimivo, mali je poševnook, mati je naša (kitajski oče je bog ve kje). V neki drugi, mislim, da prav tako za higieniko v širšem pomenu, pa vidimo Heidi Klum, ki prevaža na zabavo celo kopico otrok, med katerimi pa ni niti enega črnega. Kako? Za tuje imaš čas, za svoje pa ne?

Skratka, mogoče je dvoje. Ali so ti, ki nam to servirajo, popolni bebci, ali pa samo popolni pokvarjenci in je bebcev v tem našem narodu vendarle toliko, da se jih splača nagovarjati (kot se reklamiranju malo bolj nobel reče) tako kretensko. No ja, mogoče je tudi, da gre za ujemanje.

Nekaj upanja daje vsaj to, da so omenjene reklame delo tujega izroda, da niso nastale pri nas. Helmut je pogledal na zemljevid sveta v svoji pisarni v Bochumu in s flomastrom začrtal trikotnik od Kazahstana in Baltika pa do Trsta. »Tule živijo pastirji,« je pogrkljal, »dajte jim nekaj pastirskega.« In se je pojavila Eva Janošikova ...

Ker edina domača reklama za pralne praške, ki mi pade na pamet, tista za Duel (ali kaj je že), v kateri se dve sosedi pogovarjata in pravi prva, da ima novega, in druga našpiči ušesa, vmes pa spustijo posneti smeh kot v kakšnih plehkih Darmah in Gregih, premore humor in samoironijo. Malo se pozafrkava iz žanra. Ne vem sicer, zakaj naj bi bil slovenceljn, ki niti na ribičijo s prijatelji ne upa iti, ko ga žena nenehno pošilja po pralni prašek, smešen, ker je copatarstvo res hud narodni problem, ampak to je že druga tema.

P. S.
Kot je druga tema tale P. S., ampak meni se ne da pisati cele kolumne o kulturi, vam pa ne brati. A ker smo že omenjali Predina, pa kulturni praznik je bil pred kratkim ... Vi ste pametni ljudje, pa seveda poznate njegov opus in pesmi, kot so Praslovan, Zadnja večerja, Žarnica za boljši jutri ... pa Zvonovi temne vode, z verzi: »Včasih se iz vrtinca dvigne roka / in me potegne dol. Na dnu je hladno. / Mrtvi flosarji. Razočarane neveste. / Pijani ribiči. Šoferji, padli s ceste.« Nekaj se premakne v človeku, ko to prebere. »Čakajo divji Turki, skriti v črno blato. / Pogrešan mladoletnik s pisano kravato. / Zraven njega nemška četa nima domovine.« No, pa vtipkajte v google Prešernove nagrade in poiščite med prejemniki Predina, če ga lahko. Ni ga, jasno. No, tako zgleda pa kulturni ekvivalent slovenskim pozidavanjem. Da ne bomo samo o dementnih piarovcih.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri