Tadej Golob: O težavnosti plejbojevanja

  • 18.03.2008

Na svetu obstajata dva plejboja: Sean Connery in Hugh Hefner – vsi drugi so kmetje.

Z velikimi koraki prihaja nad nas petdesetletnica principala, se pravi spominjanje na tisti december leta 1953, ko je v zakotnem in mračnem Chicagu naš veliki vodja Hugh Hefner v svet poslal prvi Playboy. O tem bo v naslednjih številkah toliko govora, da ni razloga, da vam ne bi še sam šel malo na živce.

V tej prvi številki je možak, ki je v svojem dolgem življenju spal z več ženskami (mimogrede, kako nagravžen evfemizem je tale »spal«, a ne?), kot ste jih vi (ali jaz) videli v svojem bednem življenju, položil tudi ideološki kamen temeljac svojemu bodočemu imperiju.

Da je Playboy revija za moške, ki suvereno vladajo svetu, se zlahka in z okusom oblačijo po modi, jo celo diktirajo, vozakajo najboljše cestne dvosedne kabrioletne dirkalnike, kadijo kubanke in polagajo ženske, ki jim tega, čeprav jih ne poročijo, nikoli ne zamerijo. Ljudje so čukasto pogledali, ko jih je doletelo njegovo razsvetljenje, nekako jim je bilo tudi všeč, »benti, hm, mi bi tudi«, a kaj, ko niso vedeli, kaj točno si je avtor predstavljal. Potem je prišel Sean Connery kot slika in prilika Jamesa Bonda in folk je zavzdihnil: »Ahaaa, to je to!«

(Podobno uslugo je Jan Plestenjak napravil Slovencem. Nismo bili čisto prepričani, ali se da plejbojevstvo bondovskega tipa prenesti v Slovenijo, evo, zdaj pa vemo.)

Seveda je človek, ki si do zadnje pičice prizadeva posnemati filmskega glumca z neomejenim budžetom in neomejenim scenarijem (ali našega guruja, bog lonaj), bedna kreatura, obsojen na to, da bo zgledal kot kmet.

Naj se še tako trudi, vsaj enkrat na dan bo moral srat, česar Conneryju (pa potem Mooru, Daltonu, Brosnanu … in po nekaterih podatkih niti Hefnerju) ni treba, pa zato ni zapustil nobenih napotkov, kako to početi s stilom, kak papir uporabljati ali morebiti bide, sesti na školjko v javnih straniščih ali čepeti na njej, kako obvladati grimase pri kakšnem bolj kompaktnem iztrebku … Ampak, treba je priznati, naj se še tako zmrdujemo nad bednimi replikanti, dva ali trije geni na tisti neodgovorni strani našega kromosomskega …, kromosomskega …, tistega pač, hlepijo po zračni vožnji nad serpentinami Monte Carla (po ta stari cesti), rahlo pijani od dobrega konjaka (ali kar se že pije ob takih priložnostih), s cigareto, ki ne povzroča raka, in z Ursulo Andress (v njenih najboljših letih) v minici, ki jo nežne sredozemske sapice privzdigujejo v ravno pravih ritmih … Tista svinja v nas, ki večji del naših odraslih življenj čepi v kotu in čaka, čaka … bi si želela zaviti v prvi motel ali pa še prej počiti revico na havbo, jo postkoitalno potrepljati po ritki in odložiti na prvi avtobusni postaji.

Potem pa hojladri, hojladro, na delo pojdemo, do Nice po Halle Berry, ki tam v oblekci francoske kmetice z obvezno čebulo v košarici v levi rokci in z znamenito provansalsko sivko v drugi čaka na svojih pet minut (črna, polčrna … gor ali dol) hopacupanja, bambina.

Pa zakaj bi se omejevali na francosko Sredozemlje? Ves svet je poln žensk, kake tri milijarde jih stopiclja po njem, vsaka s svojo češpljo, in če je samo odstotek tega občestva vreden Jamesa Bonda v nas, potem je to še zmeraj kakih … , sekunda, sekundica …, šestdeset milijonov čudovitih bitij, ki bi v nekem pravičnem osončju čakale na našega lotusa, astona martina ali zadnje čase nekoliko pederajslastega beemveja, ki ga vozakajo idoli. Dela zlepa ne bi zmanjkalo.

Ampak, jebenti, ko ne gre. Saj ni tak problem nabaviti dober avto, čeprav nas japuzli vseh dežel prepričujejo, da se tu skriva vsa modrost sveta. S sedemnajstimi prodaš dušo, greš hlapčevat nekam s cekini pred očmi, crkujoč za tisti pleh, ki si ga boš prej ali slej lahko privoščil. Pa gvant, čevlje in manire, kdaj jesti s tem in onim beštekom, s kakšnim žganjem rigniti po kakšnem obedu … To so vse stvari, ki se jih da kupiti. Problem je z ženskami. Tisti nebondovski Janez v naših možganih namreč dobro ve, da je priti do dobre ženske teže kot spati s Claudio Schiffer in Naomi Cambell v duetu, in če ti vsevišnji nakloni to srečo, da jo srečaš, potem se ne gre zajebavati. Da je treba ceniti tisto, ki zna za volanom hyundaia accenta prepoznati Jamesa Bonda.

Potem se pač prepričaš, da so vse, ki sta jih obliznili naklonjenost in pozornost javnosti ter ki jih je doletela medijsko prisojena lepota, ravno take kmetice kot tipi (to pa veš), ki se trudijo z njimi, za pomiritev sanjarij pa zaviješ v kino ali v kiosk po Playboy. Takšno življenje ponuja precej prednosti. Sicer pa, kdo med vami bi si želel zamenjati s Hefnerjem? Se pri osemdesetih sočasno zabavati s tremi blondinkami, katerih skupni zbir let ne doseže tvojega? Kako se mu le da?

P. S.:

No ja, mogoče vprašanje ni bilo najbolje zastavljeno.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri