Tadej Golob: O pederajslih

  • 26.03.2008

Tokratni Jebiga se spušča v mutne vode mode in življenjskega sloga.

Blag občutek imam, da se je začelo s spoznanjem, da tudi fantje jokajo. Ne vem, kdaj se je to prvič zgodilo, kdaj je prvi filmski glumac zaplakal pred polno dvorano (kakšne johnwaynovske solze nad padlim sodrugom nekako ne štejejo) – in so se moškemu rodu začele pripisovati ženske vrline. Nežnost, sočutje, ganjenost, milina … Točnega datuma tega dogodka vam torej ne morem posredovati, lahko pa povem, kako so šle stvari naprej. Nekako dve milisekundi zatem je namreč najbližji hermafrodit modne industrije dvignil svoj obrvček: »Aha?!« In se je začelo.

In je vzel, pederajsl petindvajsetkilski, malo sukna in nit ter sešil oblek’co. Život pa rokavčke, volančke in druge okraske … Čudovito, če bi jo, recimo, nosila Natalija Verbotnova (ali katera s podobnim nabreklim dekoltejem, nje se pač spomnim). Ampak ne, rahitični ljubitelj moške senzibilnosti je poiskal prvega študentka, ki si svoj ljubi kruhek služi s stopicljanjem po manekenski stezi in s poziranjem pred modnimi fotografi, mu ukazal nadeti tiste cotice, ga zavrtel dvakrat okrog svoje osi, da si ga ogleda: »Ts, ts, ts …«

Ni bil še popolnoma zadovoljen. Nekaj je manjkalo. Pa je poklical kolegico vizažistko (še eden od poklicev, ki bi, če bi ga v Indiji poznali, veljal za nedotakljivega), staknila sta glav’ci in tipček je dobil kretensko frizuro, vrnil se je že skoraj izumrli šanson naše mladosti. To je frizura, pri kateri ti njen padajoči del zakrije eno oko in bi jo že zaradi varnosti v prometu morali prepovedati. Skupaj sta ga še enkrat zavrtela.

»Hm, hm …« še vedno ni bilo čisto v redu. Siromak je nekam zmedeno gledal v svet, kot bi hotel reči: »Ja, kaj je pa zdaj to, pa saj se samo hecamo, ne … Jaz imam vendarle jaj…«

In ko je to pomislil, švist, je modni gurujček (ali njegova partnerka v poslu) zavihtel ostre škarjice in tipček je dobil blažen pobebavljen nasmeh, ki so ga z nekaj vaje predelali v mačo nasmeh skopljenega kanarčka, s katerim sta ga poslala na probno furo.

V nekem normalnem svetu, na nekem urejenem planetu, na Zemlji, kjer bi bila Sovjetska zveza še vedno svetovni prvak v hokeju, Jugoslavija pa v košarki, bi revež ne prišel prav daleč. Če bi imel srečo do televizijskega dnevnika in Jureta Pengova, ki bi ga v imenu socializma in biološke osnove moškega rodu steral v tri krasne (tako kot je svoje čase pomotoma Laibach), če pa smolo, pa do delavcev Litostroja, ki bi ga namazali s katranom, posuli s perjem in mu za popotnico porinili v zadek lep oranžen korenček. Tako bi se mu godilo v lepih starih časih.

Ne pa v 21. stoletju. V 21. stoletju postane ženskoidna narodna noša prevladujoč modni trend, sodeč po fotkah v revijah in njihovih živih replikantih na ulicah mest. Cele horde pastelno barvnih, skrbno spedenanih, nežno dišečih fantkov – a la oni yo man iz Tržiča, ki glumi gljivu pri Be popu –, ki skušajo gledati zabodeno okrog sebe (kao taf, yo …).

Zakaj se je to zgodilo? Zakaj so se tipi poženščili, v čigavem interesu je to, kdo stoji za tem? V premislek ponujam tri odgovore:

A. Ženske

Kaj bi one imele od tega? Svoj odsev? Bitje, ki je muhavo in nenapovedljivo sitno, ki bo mehko, vlažno in voljno, ko bi moralo biti trdo, čvrsto in napadalno? Bitje, ki bo z njo jokalo, ko se bo bambi izgubil? Zveni, nelogično, ne? Ampak – ali so ženske logična bitja?

B. Moški

Poslušajte zdaj tole modrost. Po dolgih letih opazovanj in razmišljanj sem se dokopal do sklepa, ki marsikomu med vami, dragi bralci, ne bo všeč. Gre pa takole: moški v povprečju niso nič pametnejši od žensk. Leni so, butasti in ne razmišljajo. Ovce. Če je zdaj moderno zgledati kot pičkica, O. K., naj bo, bom pa zgledal kot pičkica. Če bo v naslednjem trenutku moderno hoditi okrog kastriran, O. K., bom pač dal jajčeca na tnalo in korenček, saj veste kam. Če bo treba obleči tričetrtinske bele hlače, živo rdečo oprijeto majico, na šanson nabiti idiotska sončna očala, vse omenjeno kič sranje uveljavljenih blagovnih znamk, zliti nase še kak liter po kokosovih orehih zaudarjajočega pitralona, tudi to. Tangice? Hm, zanimiva ideja.

C. Nekdo drug

Kaj pa, če gre za zaroto vesoljskih razsežnosti? Kaj če se nas je lotila tuja inteligentna vrsta, nam skozi svoje agente vsilila program poženščenja, ki nam bo zmanjšal penise in nas spremenil v samozadostna, pred ogledali božajoča se bitja, nam razredčila semensko tekočino in napravila impotentne tako v mehanskem kot v kemičnem smislu? In potem naselila opustošeni planet, po katerem bodo tavale »zmagovalke« in tipčki s korenčki.

Še vedno ne veste, o čem nakladam? Vzemite v roko majsko številko Playboya, zdrsnite s prstki do stajlinga, pa vam bo jasno (da malo pometemo še pred lastnim koritom). Je to slika in prilika Seana Conneryja, legendarnega Bonda, prototipa plejboja, kakršnega je imel v mislih naš gospod oče, Hugh Hefner? Nikoli!

Pred kakim letom dni je Oliviero Toscani, fotograf in idejni vodja razvpite Benettonove reklamne kampanje, v intervjuju za Sobotno prilogo Dela izjavil, da je zadnji pravi moški na svetu. Človek je – sodeč po fotki – buckast, bradat, že bolj redkolas in nosi debela očala. Ne ravno z reklame za to in ono. Ampak, ali razumete, kaj je hotel reči?

Fantje ne stopicljamo toliko časa pred ogledalcem kot punčke! Kapiš?

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri