Tadej Golob: Nogomet za telebane

  • 30.05.2008

Čez prvo svetovno prvenstvo v nogometu, na katerem bo sodelovala slovenska reprezentanca, nas bodo popeljali novopečeni komentatorji. Sploh veste, kaj to pomeni?

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Bili so časi, ko se mi je zdelo, da mi brez nogometa ni živeti. Star sem bil 16 let in član kadetov mariborskega Branika. To je bilo nekje po svetovnem prvenstvu v Španiji, ko so vladali Rossi, Rumenigge, Zico, Socrates, Maradona … in smo hoteli postati taki, kot so bili oni, in igrati za Real, Milan ali Manchester.

Med tistimi, ki smo se preganjali za žogo, je, kolikor vem, uspelo le Marku Simeunoviču, današnjemu vratarju slovenske reprezentance. Spomnim se, da mi je šel na živce, ker je imel grdo navado, da je po končanem treningu po garderobi metal kopačke. In če malo pomislim, je tudi delno kriv za konec moje nogometne kariere.

Šli smo na neki turnir na Ptuj, kjer sta nas čakala domača Drava in še ena ekipa, katere imena se ne morem spomniti. Zmagovalec naj bi šel v Zagreb in se tam pomeril z Dinamom in Hajdukom. Si predstavljate? Bili smo seveda veliki favoriti tega predturnirja, zato smo se, ko so na igrišče pritekli ptujski nasprotniki, kar režali.

V povprečju so bili za pošteno glavo nižji od nas in zdelo se nam je, da bodo kar legli na zeleno trato in počakali, da mine. Potem pa je na začetku tekme neki njihov paglavec prodrl po levi strani, žoga mu je sicer že ušla v out, toda sodnik je bil tiho in mu je še uspelo podati pred gol, kjer se je Simka tako leno stegnil po žogo, da ga je njihov pritlikavi »centerfor« preskočil in (ja, kaj je pa zdaj to?) je bilo ena nič za njih.

Do konca tekme smo se vrteli okrog njihovega gola, zadeli vratnico, zastreljali enajstmetrovko in izgubili. Tako nikoli nisem zaigral proti Hajduku, klubu Ivice Šurjaka in pozneje bratov Vujović, in moje sanje, da bi si kdaj služil kruh na tako zabaven način, kot je igranje nogometa, so, kot vidite, šle po zlu.

Pozneje zaradi te mladostne travme kar nekaj časa nisem mogel igrati nogometa. Tako nekako je bilo kot z nesrečno ljubeznijo. Bolje se počutiš, če je ne srečaš. In ko sem prebolel in si spet želel, tako za rekreacijo, udariti po žogi, nisem imel s kom igrati. V Sloveniji, v družbi, v kateri sem se gibal, nogomet ni nikogar zanimal.

Da je to ena primitivna igra za Bosance. Slovenci so smučali in igrali tenis, Olimpija je padla nekam v tretjo ligo, Maribor je pokopala afera s črnimi fondi za podkupovanje sodnikov in le nekaj redkih ptic selivk, kot je bil Srečko Katanec pri Sampdoriji, je medlo nakazovalo, da bi se v tem podalpskem narodiču utegnilo skrivati nekaj nogometne nadarjenosti. Nogomet je večino Slovencev takrat zanimal približno toliko kot predlanski sneg.

Po nekem čudnem spletu okoliščin, po dolgem nizu sprejemljivih porazov in bojazljive igre slovenske nogometne reprezentance, praznih stadionov in doktorskih nazivov je položaj selektorja zasedel Srečko Katanec. Človek se je dela lotil na svoj čudni način, tako tuj slovenskemu razmišljanju, po katerem je treba nasprotniku, če hočeš zmagovati, dati gol več kot on tebi. Presenetljivo, koncept se je prijel in le nekaj let po njegovem ustoličenju smo Slovenci v družbi narodov, ki kaj veljajo oziroma se lahko ponašajo z udeležbo reprezentance na svetovnem prvenstvu.

Kako zelo so se stvari spremenile, sem spoznal zadnjič, ko sem na ulici srečal kolega, ki se ukvarja s televizijskim komentiranjem različnih športov. Hitel je na smučarski prenos in mi potožil, da je to početje v primerjavi s komentiranjem nogometne tekme strašansko dolgočasno. Smučanje dolgočasno? Nazadnje sem to obsodbo slišal iz ust nekega Albanca, ki nam je, gručici Slovencev, med služenjem vojaščine v kasarni v Tolminu po kakem petem slalomistu hotel zamenjati kanal z argumentom: »Pa vidio si jednoga, vidio si sve!«

No, ja, stvari se spreminjajo. Slovenci smo postali nogometna nacija z največjim številom nogometnih konvertitov na svetu. S spreobrnjenci je pa že tako – peče jih slaba vest zaradi krivoverstva in so zato še bolj goreči kot stari verniki. Tako bodo Ljubljana oziroma Olimpija in reprezentanca po dolgih letih igranja na Plečnikovi stvaritvi, v osnovi namenjeni nekemu katoliškemu zgomilu, ekspresno dobili pravi nogometni stadion, slovenska reprezentanca pa celo pokrovitelja, kot si ga zasluži.

(Ob tem si ne morem kaj, da ne bi z občudovanjem omenil oglaševalskih strokovnjakov slovenskih podjetij, ki znajo svojo perut razprostreti takrat, ko je pišče že lepo porejeno in bi uspevalo tudi brez matere. »Ko so zmagovali, jih ni nihče upošteval, zdaj ko bodo začeli izgubljati, pa rinejo denar vanje,« je dejal eden od mojih kolegov.)

Toda uživajmo, dokler traja nogometna evforija, in upajmo, da bo, preden se bo polegla, prinesla še kaj dobrega. Skrbi me le, da se bo pred svetovnim prvenstvom oprijela televizijskih komentatorjev. Potem smo pa res nasrkali. In ker se bodo prvenstva prvič lotili na komercialki, je bojazen toliko bolj upravičena.

Televizijsko komentiranje nogometne tekme je najtežje delo na svetu. Z njim namreč nikoli nihče ni, ne more biti in ne bo zadovoljen.

(Zato lahko recimo iz parlamenta poroča vsak novinarski vajenec, komentator nogometne tekme pa ne more biti ravno vsak mimoidoči, čeprav si to verjetno domišlja.)

V najboljšem primeru je komentiranje lahko samo znosno. Pravega recepta za »znosnost« tega dela ni. V redu, osnove, kot so razločno govorjenje, poznavanje igralcev in podobno … ampak, kaj pa potem?

Zakaj nam gre nekdo neznosno na živce, če izjavi nekaj tako nedolžnega kot »moj bog, kakšna drama!«, kdo drug pa lahko mirno vpije »ruke ti se pozlatile, noge ti se pozlatile, sve ti se pozlatilo …« in nam je še všeč? Kaj odlikuje dobrega nogometnega komentatorja? Neka posebna vrlina, talent? Specifična nogometna razgledanost ali mogoče omejenost? Ali samo čas, ki ga potrebuje gledalec, da se navadi nanj?

O tem sem precej razmišljal, ko sem izvedel, da se je prvenstva polastil POP TV, in me je začelo skrbeti. Po dolgotrajnem mozganju sem prišel do nekaterih sklepov in nasvetov, ki jih z namenom, da bi pripomogel k miroljubni koeksistenci med nami in njimi, velikodušno posredujem:

1. Nogomet ni zabava. Ni, če igra tvoja reprezentanca. Prejšnje svetovno prvenstvo je bilo zabava, ker tam ni bilo Katančeve četice in smo lahko mirno sedeli pred televizorjem, pili pivo in grizljali slane prestice. Tokrat pa … Ko bo igrala himna, nas bo začelo zvijati v želodcu in s tekme v tekmo bo huje. Vse do končnega poraza. Menda ja ne mislite, da bomo prvaki, kar bi bil edini možni happy end!? Torej empatija brez neslanih šal.

2. Ne posiljujte nas z domoljubjem. Kako že gre tisti rek znanega Zemljana (ki se mu ne spomnim imena):»Domoljubje je zadnje pribežališče malopridnežev.« In slabih imitatorjev Mladena Delića, lahko dodamo.

3. Briga nas, kje je ta Koreja in kaj tam jedo. Če bi hoteli to izvedeti, bi šli sami tja. Itak se svetovna prvenstva ne bi smela igrati nikjer drugje kot v Evropi ali v Južni Ameriki.

4. Ne glumite vznesenosti. Naj bo pristna in jokajte, cvilite in preklinjajte v mikrofone, ko bomo to počeli mi doma, ali pa bodite tiho in se delajte tiho ganjene. Če ne gre drugače, si pri doseganju pristnosti pomagajte z alkoholom. Ne boste prvi.

5. Daljše in bolj južnoameriško ko bo vaše tuljenje ob doseženih golih, bolj vas bomo sovražili. Bolj ko se boste trudili »popestriti dogajanje«, bolj nam boste šli na živce. Ne boste nam všeč. Nimate šans. Bolj ko se boste trudili, manj boste imeli možnosti. Najbolje bo, da se držite treh opornih točk: navajanje imen igralcev, ki so pri žogi, minut tekme in rezultata.

Še nekaj manj pomembnih nasvetov bi lahko zapisali, ampak mislim, da že upoštevaje teh nekaj zapisanih ne bi smeli imeti večjih težav. Pa srečno oziroma znosno!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri