Tadej Golob: Njeno visočanstvo

  • 21.01.2008

Dovolj izmikanja. Tudi boginja si zasluži besedo ali dve.

O mnogočem smo že pisali, dragi moji, v tejle kolumni. O tangicah, joških, naši kurbirski naravi in vsem mogočem, in lahko bi bili ponosni na opravljeno delo, a kaj ko nam bežni pregled odkrije vsaj še eno pozabljeno reč. Če sem iskren, niti ni bila pozabljena, ves čas sem vedel, da ždi tam v kotu in tiho čaka na svojih pet minut, ki so, evo, prišle. Pa potegnimo s police še to škatlico in jo odprimo ter spustimo na plan z nebeškimi trombami in oslepljujočo lučjo pospremljeno kraljico našo, vsemogočno – z lepo slovensko besedo imenovano – pičko.

Bralca, ki ga je tole pritegnilo, opozarjam, da je uvod, kot se bo izkazalo, najbolj domišljena in razumljiva reč v tej kolumni. Od tod naprej bo vse nekam zmedeno, nekam prosto asociativno, malo tega, malo onega ... Za to imam tudi opravičilo. V naši kršanarski tradiciji se namreč o Bogu ne govori v podrobnostih, pa lahko tako le iz njegovih dejanj sklepamo, da je bil precej zajeban oče svojim otročkom, dokler se ni pojavil sin njegov, odrešenik, in ga malo umiril, nič pa ne vemo o tem, kako visok je pa težek, je blond ali temnolas, kakšno je kaj njegovo zobovje, ga daje pivski trebuh ali je vitek in mišičast kot Michelangelov David in ali ima tako kot on nekam čudno velike dlani in prste in take reči. Če bi Slovenci še tekali po svetu, časteč Črte in druge poganske malike, teh težav ne bi bilo. Veselo bi jih risali in opisovali in ne bi bilo zadrege kaj več povedati tudi o pički, naši današnji temi.

Pička ždi med ženskimi nogami, vsaj to ni sporno. Je navpična, če jo pogledamo frontalno, tudi o tem se menda ne bomo prerekali. Je v naravni obliki iz meni neznanih vzrokov obraščena. Mogoče so dlačice neke vrste markacija – evo, fantje, tu sem, sem bo treba –, mogoče pa je krzno tam preprosto zato, da vhod v svetišče pozimi ne zamrzne. Sestavljajo jo velike in male sramne ustnice, na vrhu katerih se nad globočino pne ščegetavček. Ta je zelo občutljiv za naše draženje, pa se pička, če ga božamo ali sesljamo ali kako drugače čohamo, navlaži, kar je prijetno.

Ko je vlažna, postane pička zelo elastična in uporabna. Zanimivo je to, da se z uporabo ne iztroši, kar potrjuje tudi slovenski narodni rek, da se pička v sedmih letih ne znuca za en bukov list (mišljena je tankost lista in ne njegova površina ali kaj podobnega). Obstajajo sicer tudi drugi viri, ki zatrjujejo, da s pretirano uporabo elastičnost naše prijateljice popusti. Charles Bukowski, znani perverznež, nekje piše o natepavanju v polivinilasto vrečko, tako primero je dal za nje ohlapnost.

To so splošno znana dejstva, ki so v normalnih okoliščinah enaka za vse pičke tega sveta. Tu in tam lahko naletimo na dovtipe o vzhodnjaških modelih, ki da gledajo postrani, ampak, kot vemo, ne držijo. A kljub temu se pička od pičke razlikuje. Čeprav vsako sestavljajo iste komponente, ena ni enaka drugi. Pri nekaterih so sramne ustnice majhne in se komaj kaj dvigujejo nad pokrajino, pri drugih v obliki šniclčkov plahutajo med nogami.

Podobno je s ščegetalom. Lahko je komaj zaznavno, bunkica, ki jo najdejo le zelo občutljiva tipala na konici moškega jezika, ali pa v obliki majhnega kurčiča, s katerim so se menda ponašale vzhodnonemške plavalke v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, binglja med nogami. Kdo ve, ali te zunanje raznolikosti poskrbijo tudi za pičkin značaj? Ali velikost sramnih ustnic in klitorisa vplivajo na število orgazmov, ki jih je sposobna sproducirati, pa na potrebo po njih itn.

Dejstvo je, da je več kraljic, ki so sposobne, si želijo ali zahtevajo kak iberžni orgazem, kot kraljev. Saj tudi mi, tudi tisti, ki nismo več najstniki, zmoremo dvakrat ali trikrat zaporedoma, če je treba, ampak tisto drugo (in celo tretje) vzdihovanje, priznajmo, jemljemo bolj kot šiht, ne pa zabavo. Naj ji bo. Stisnemo zobe in v napad. V nasprotju s tem prenekatera pička ni zadovoljna z enim samim tresenjem, tako nekako kot mi nismo z enim pivom. Paše že eno samo samcato in odžejamo se tudi z njim, a bi vsaj še enega. In je zato lahko kaj kmalu, mnoge češplje takoj, pripravljena in pripravna. To zna biti tudi neprijetno.

Človek mož s trdim kurcem je car, kralj, bog in batina, vrhovni frajer. Pa jo suče in nabada, ubogo revo, poriva, da ji sokovi špricajo kot slap Savica po spomladanski odjugi, vrti na svojem ročaju in nabija gor do možganov ... In ko je najlepše, tudi sam odloži svoje breme, misleč, da je opravil in da se lahko vrne v posvečeno stanje praznih mošnjičkov. Do naslednje vojne. A glej ga, zlomka, ta je že tu. Vhodna vrata se še niso prav zaprla, ko se školjka spet prebuja, spet dehti roža mogota, popki nabrekajo in meduza zahteva še eno porcijo. Mislim, da je Erica Jong, znana perverznica, v eni svojih knjig (ne vem točno, kateri, Strah pred letenjem ali nekaj podobnega) pisala o tem in o frustracijah, ki da jih mi moški občutimo pred večno pripravljenostjo češplje in tovrstnimi omejitvami naših krepelc.

Kar je res. Tip z bebavim nasmehom zadovoljnega delavca nad omehkelim curaklom, od katerega še kaplja, medtem ko češplja pod njim moleduje za nov ubod, ni kralj, ali car, ali največji frajer na svetu. Je samo ubogi revež, ki se trudi, da bi to bil, pa se matra in počne vse sorte tudi povsem aseksualnih reči, vojskuje in razvija v vse mogoče smeri, kupuje to in ono, ne zavedajoč se, da je vse zaman, ne zavedajoč se temeljne človeške resnice. Da je svet uravnan matriarhalno oziroma, natančneje, pičkalno.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri