Tadej Golob: Nedotakljivi

  • 28.02.2008

So službe in službe in nekdo mora skidati drek, ampak ...

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Se spomnite Benettonove oglaševalske reklamne kampanje, ko se je na džambotih znašel novorojenček, še ves svež in mavrično popackan s krvjo in plodovnico ter še neprerezano popkovino? Neki radio je potem izvedel anketo o fotki, pa so se javljale stare mame in raznežene zagovarjale tisto svinjarijo, češ: »Ah, saj rojstvo je naravno, to smo vsi dali skozi, pa to je ja naravno ...« Naravno?

Nekako je itak vse naravno. Še polimeri ali kaj so že, PVC-vrečke, jedrska fuzija, joški Pamele Anderson ipd., da ne govorimo o primerjalno enakih naravnostih, kot so smrt, bolezen in celo seks. Seks je zelo naravna stvar. V skoraj enakem odstotku kot rojstvo smo ga vsi dali čez, pa se mi dozdeva (drek se mi dozdeva, vem), da bi Seniorenklub zagnal velik vik in krik, če bi se tam ob Celovški na tri krat dveh metrih dogajale penetracije, felacije, petingacije, kunilingacije in kar je še tega.

Ampak stare mame niso nič krive in v bistvu imajo kar prav, samo povedati ne znajo. Saj, zato sem pa jaz tu. Prhke kosti so modrost sveta, iz njih seka nezavedno in to nezavedno govori isto kot Miha Mazzini: s seksom je jeba. Ne to, da je o njem nedostojno govoriti pa pisati pa fotografirati ga in filmati, ne to. No, tudi to ...

Glejte, drage ovčice Playboyeve, ko vstanete in se oblečete, postanete stranski junak prevladujočega filma v svojem lastnem življenju. Lepo zapakirani stopicljate skozi dan in ste za med ljudi. Genitalije vam ne plahutajo prosto v vetru, ne slinite se in ne jecljate neumnosti, predvsem pa ne počnete nič takega, kar bi se kakšnim bebcem zdelo vredno pofotkati in poslati okrog po elektronski pošti. Na svoj nikogarzanimajoči način ste javna oseba.

In potem pridete domov, se slečete, ležete v zakonsko posteljo (nalašč postavljam vso stvar v okvire prevladujoče katoliške morale) in navalite na svojo zakonito soprogo, ki vas pripusti v svoje naročje, ker je ravno takrat varni dan. Penis vam nabrekne, nekaj podobnega se zgodi s spolovili vaše partnerke, navlažita se vi in ona po mednožju, vi s prsti v vagino, nato z jezikom, ona z usti nad vaš penis, potem ležete nanjo in tup, tup, tup končate v misijonarskem položaju.

Priznati moram, da rahlo zardevam ob tem pisanju, pa sem podal le grob opis družbeno, celo cerkveno popolnoma sprejemljivega mečkanja. (O. K., ne vem, kako bi farški gledali na tisti oralni vložek, ampak nisem zdržal.) Velika večina ljudi to počne oziroma je vsaj nekajkrat v življenju počela. Z njimi, ki to počnejo, vsak dan sedamo za iste mize, pogovarjamo se z njimi, rokujemo (z istimi rokami, ki so šarile ... tam okrog) in kar je najbolj zanimivo – mi vemo, da so oni seksali, in oni vedo, da smo mi!

Ali jih povprašamo o tem, jih gnjavimo, kako je bilo pri tem naravnem početju? »Ti, včeraj sem te klical po telefonu, pa nisi bil dosegljiv. Si fukal ali kaj?« Treba je priznati, da obstajajo kategorije ljudi, ki tako začenjajo svoj prijateljski nagovor, a jih lahko umestimo med najstnike ali primitivce. Vsi drugi se držimo nekih neizrečenih pravil vedenja. Najpomembnejše med njimi pravi: pusti pri miru drugega spalnico oziroma fukljanje! (In v nadaljevanju – ne sodi, da ti ne bo sojeno z nebeško gorjačo!) Oziroma, za bolj tupe med vami, ko človek fuka, počne nekaj zelo zasebnega, pa naj ima pri tem smolo ali ne.

Pred kratkim so Slovenijo, najprej internet, potem pa še v printani verziji v vsem nam dragih Slovenskih novicah obšle fotografije nekega onegavljenja idrijskega zakonskega para. (Ali jih je bilo več, kakšne igrice so se šli, to za našo zgodbo ni pomembno.) Nesrečneža sta to posnela s sposojenim fotoaparatom in pozabila izbrisati, neka svinja od človeka pa je vse to dala v internet, kjer so padle Požarju v roke in starim mamam na mizo. (No, pa so dobile priložnost zavzdihniti: »Saj to ni nič takega, saj to je naravno!«)

O. K., zdaj je, kar je. Poleg objavljenih fotografij in pekla, v katerem sta se znašla glavna glumca te štorije, smo dobili še debato o tem, če nista morebiti nekako javni osebi, tako da bi morebitni javni interes opravičeval tisto podlasico, ki je fotke objavila v omrežju, in drage nam tabloidne kolege. Predvsem njim bi rad nekaj povedal, in sicer naslednje:

Slovenci nismo najpametnejši na svetu in zato ni nobene nuje po izumljanju tople vode, samo v svet se je treba ozreti, pa lahko takoj izbrskamo primerne rešitve skoraj vseh naših težav. Recimo v Indiji, kamor se mnogokrat zatekam po pomoč, so se takole znašli. Obstajajo različne družbene potrebe, tudi takšne, ki jih pošten človek ne bo izvajal. Poštenjak se tam ne bo ukvarjal z nogami, ki veljajo za umazane. A kaj češ, niso vsi ljudje imeli sreče v življenju, pa obstajajo taki, ki se morajo.

Te siromake imenujejo nečisti, jih sicer ne kamenjajo, saj jih potrebujejo za krpanje svojih škarpet, jih pa nikoli ne bi pustili v družbo, za svojo mizo, celo dotakniti se jih pošteni človek ne sme. Predlagam, da bi tudi pri nas to uredili podobno. Priznajmo si, da obstaja interes po prebiranju sočloveških pikantnosti, obstaja privoščljivost in človeška zloba, in pustimo, da jo novinarski mrhovinarji izrazijo namesto nas. Ni pa ravno treba, da se z njimi rokujemo.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri