Tadej Golob: Nasmeh Barbare Brezigar

  • 25.02.2008

Prihaja poletje, pa je treba biti lep.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Ste opazili, da so se z daljšanjem dnevov v naše televizorje naselile reklame za proticelulitne maže? Zasledil sem vsaj kake tri različne in vse obljubljajo stanjšanje dekliških beder, da bodo pripravljena stopila v poletje. Namažete in še enkrat in še enkrat, greste dvakrat ali trikrat pančat in se vam nožni obseg stanjša za 2,8 centimetra. (Z odpadlim pa lahko fino zabelite fižol.)

Predpoletni čas je čas revij za hujšanje, solarijev, fitnesov in tekanja na aerobnem pragu njihovih premikajočih se preprog, ali celo po potkah okrog mesta, če res ne gre drugače. Vse za plažo. Čez jesensko-zimsko ledeno dobo se že nekako prebijemo zakriti s plastmi obleke, ko pa jih odvržemo, je treba biti lep. Tuji ljudje nas bodo gledali.

Zanimivo je, koliko si damo ljudje opraviti sami s seboj pred prvim zmenkom z osebo, po kateri nas ščemi. V skladu s svojim pogledom na svet in želeno samopodobo se opedenamo in nališpamo, skrbno izbiramo stavke, ki naj bi jo očarali, trema nas daje in roke se nam tresejo.

Dokler zajčica ne zagrabi za korenček, smo pripravljeni kazati lepši obraz.

Potem je nekega dne te idile konec. Zajkla je lepo spravljena za ograjo, tam tiho muli svojo deteljo in še naprej je treba skrbeti zanjo, a tistega drhtečega veselja, ki smo ga občutili, ko smo prvič pobožali njeno mehko krzno, ni več. Poleg tega se nam, ko jo takole malo bolj trezno pogledamo, začne dozdevati, da se je zadnje čase malo prenažirala, da so se ji brčice povesile in da se ji itak nič ne da. Nič več ne priskaklja vsa srečna k ograji, ker smo se pojavili, če jo pogladimo, ne prede več kot nekoč, in če že kaj ... čivkne (ali zacvili ali kako že to počnejo zajci), je podobno oglašanju kake druge živali. Skratka, k... jo gleda!, in gremo v gostilno, k starim kolegom, ki smo jih že kar zapostavljali, pa kjer je luštna kelnarca in bomo tam fini, zabavni in ugajajoči.

V gostilni je lepo, to vemo vsi, ki smo približno pol mladosti pustili tam. Tako neobvezno sproščujoče. Besede nimajo nobene teže. In ko kaj spiješ, te zapusti sekundarna tesnoba (bi rekel dr. Rugelj), ker imajo drugi več in zgledajo bolj skulirani kot ti, pa terciarna, kvartarna in kar jih je še, ki izvirajo iz nedoumljivosti življenja: zakaj nas brca v jajca boli skoraj neomejeno dolgo, orgazem pa traja le nekaj sekund? Recimo. Ko potem tako sproščeno privandrate domov, polni globokih spoznanj, je vešča na vratih, tečna in jezna na ves svet. Svetu se ne zgodi nič hudega, to pa zato, ker prejmete vi vso njegovo porcijo. Babi ne ostanete dolžni in, evo, pa smo pri lajanju drug na drugega, ki je zamenjalo nekdanje predenje. In tako naslednjih 40 let.

»Ljudje nismo bili narejeni zato, da bi bili srečni,« sem zadnjič nekje prebral, »ampak zato, da bi se razmnoževali.« Če bi bili sposobni dolgotrajnejšega ekstatičnega navdušenja nad eno samo osebo, bi nas po svetu tacalo precej manj, domnevam, ko skušam poiskati opravičilo materi naravi.

Ampak o tem smo že parkrat, se mi zdi. O tej naši kurbirski biološkosti. Zdaj pa dobra novica, fantje in dekleta. Človek je, tako so nas učili v šoli, tudi družbeno bitje. Nekako nam je laže in udobneje dlje časa preživeti z eno in isto osebo. V dvoje je laže plačevati položnice, spraviti otroke do kruha, pa še za vsak seks si ni treba zlomiti roke, prednost domačega terena se pa pri igri tudi pozna. Svet bi bil v dvoje pravzaprav čisto v redu, ko bi nam le uspelo ohraniti dražljivost prve noči.

Nekoč sem prebiral izsledke neke znanosti, ki se ukvarja s smejanjem. Ljudje se smejemo, kadar smo veseli, to ni nobeno odkritje ne? Ampak ti preučevalci so pogruntali, da do neke mere drži tudi obratno, da ljudje postanemo veseli, če (magari na silo) ukrivljamo usta. Poskušajte si torej predstavljati, da osebi, ki z vami deli dobro in hudo, niste še nikoli slekli majčke, modrca in hlačk in od blizu pogledali, kako in kaj. Ne govorite mi, da ne bo šlo.

Milijonom se je uspelo prepričati v rešilni prihod mesije, še nekaj več jih verjame v nakup novega avtomobila, kleči pred vse sorte bedarijami, pa ne bi vi zmogli ponotranjiti te malenkosti. Pa kvihtajte in laufajte in bodite nasploh lepi in očarljivi za posvečeni cilj tudi od oktobra do maja. (Če boste to počeli, lahko tudi od nje pričakujete isto – da se bo (po)trudila biti lepa, očarljiva in sveža.) Ko jo zagledate, se nasmehnite in to ponavljajte, dokler vam ne preide v navado.

Če hočemo, če se malo pomatramo, se lahko smejemo tudi domačim zajklam.

P. S.

Še naslov. Ko se je Barbara Brezigar podala v politiko, si je dala porihtat zobe. Za nas, ki smo jo med grizljanjem prestic in čez sparkirane noge na mizici v dnevni sobi spremljali v tistem njenem dvoboju z Drnovškom. To je bilo dobro, kajti čeprav je volitve izgubila, ji je nasmeh ostal, pa je imel še njen mož nekaj od tega.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri