Tadej Golob: Na, Floki, na!

  • 12.06.2008

Moj odnos do polpretekle zgodovine

Pred kratkim smo nabavili psa. Ta starejša ga je hotela imeti, pa smo ji najprej kupili zlate ribice, s katerimi je manj dela (in jih zdaj več ni videti iz akvarija, preraslega z zelenimi algami), in je bil nekaj časa mir, dokler ni ugotovila, da so dolgočasne.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

»Z njimi se ne da pogovarjat,« je rekla.

»Tudi s psom se ne da.«

»Kako? Saj si ti rekel, da znaš.«

Res sem, priznam. Ko je bila še čisto majhna, še v plenicah, se mi zdi, sem se hvalil, da razumem pasji jezik in hov, hov, vau, vau in podobno. Za hec. Kdo bi si mislil, da si bo zapomnila.

In potem, da ubogi kužki v zavetišču (pa smo nekaj časa hodili v zavetišče in so nam dajali razne mrcine za sprehod po Barju, in zadnjič enega z astmo, da sem ga moral izčrpanega prinesti nazaj) in da sem jaz kot majhen lahko imel živali (mačke), ona pa ne itn. Skratka, nekega dne mi je bilo dovolj, kolega je imel ravno prostega mladiča, nekaj mešanega, tako simpatično belo živalco, ki sigurno ne poje dosti in ni zgledala zahtevna za vzrejo, pa sem mu rekel, naj mi ga zavije.

»Tati, ti si najboljši tati na svetu,« je rekla, in to pa je vredno enega psa.

Ne bi vam zdaj opisoval našega življenja s hišnim ljubljencem, ker ni nič posebnega (ob petih zjutraj ga odpeljem scat na bližnji travnik, opazujoč prebujajoči se dan ipd.). Oziroma ni bilo nič posebnega, dokler ni nekega dne mala baraba začela riti po vrtu, na katerem sem zasejal endivjo, da ne bomo jedli pesticidov, in se, še preden bi ji to lahko preprečil, prikazala z veliko kostjo v gobcu. Fuj to, sem rekel in mu nekako zvlekel plen iz gobca in si ga ogledal.

»To je dinozaver,« je rekel mlajši brat lastnice psa.

Ko bi vsaj bil. Kolikor se jaz spoznam na okostja in njihove ostanke, se pa, ker sem velikokrat gledal razne forenzike po televiziji, sem v rokah držal ostanke človeške stegnenice. Ni bila cela, polovica je je manjkala, ampak vseeno, sigurno je bila človeška stegnenica. Kar zmrazilo me je.

»Pejta se kam drugam igrat,« sem rekel otrokoma in naj odvlečeta psa, ki je jezno lajal. Jasno, če sem mu pa ravnokar podržavil najdbo. Kost sem zavil v časopisni papir, kot po nekem slučaju prav v tiste strani z osmrtnicami, in odnesel v klet.

Kaj pa zdaj? Čigava je kost? Kaj naj storim z njo?

Precej časa sem tuhtal o tem, ko sem v postelji čakal na spanec. Naj jo odnesem na policijo? Ne spomnim se, kaj sem sklenil, ker me je verjetno pobralo, a ko sem se ovedel, so nad mojo posteljo lebdeli neki ljudje. Počasi so se izblendali iz megle, nekam znani so se mi zdeli ... Aja, nabiralci kosti.

»Kolega,« je začel Jože Možina, direktor TV, strogo, »kje jo imate?«

»Koga?« sem rekel, čeprav sem vedel in se je nekako, po nekem čudežu v mojih rokah znašla kost, ki sem jo shranil v klet. Pomenljivo mi jo je vzel.

Še en Jože, Dežman, jo je obvohal, izvlekel kuli in si nekaj zapisal v svoj zvežčič.

»Zavarujte območje,« je naročil nekomu čez ramo, ki ga nisem videl, »potem pa kar z bagrom ...«

»Kaj pa solata?« sem javknil.

»Kosti so svete,« se je oglasil Tine Hribar, »solata ne. To je fora z antike.«

»Oprani možgani, oprani možgani ...« je zmajevala Tamara Griesser Pečar.

»Blagor vam, ki imate bogatega moža, pa lahko iščete kosti ...« sem poskusil, »dočim moja solata ...«

Jezno je prhnila in pognala v boj Možino.

»Kje imate pa desno?«

»Kaj desno?«

»Desno kost. Tu je samo leva. No, no? Kje je?«

»Ne vem,« sem rekel, »tole je potegnil pes iz zemlje.«

»Pes?!« Dežmanu je kar sapo pobralo. »Kaj pa dela pes na grobišču?«

»Na vrtu,« sem rekel, »tisto je bil moj vrt.«

»Grobišča so sveta,« je rekel Hribar, »vrtovi ne. To je fora z antike.«

»Ja, jaz imam bogatega moža in lahko rijem po zemlji do smrti. A komu ni kaj prav?!«

»Psa na grobišče!«

»In kje je desna noga? Kako naj mrtev človek hodi, če ni uravnotežen?«

»Kosti so svete, endivja ne, to je fora z antike.«

Zrolali so se okrog moje glave, se vrteli in lajali name, vedno hitreje in vedno hitreje, dokler ni prevelika brzina Pečarjeve zagnala iz kroga, da je priletela v jedilnico in zbila vazo z mize. To me je spravilo k sebi.

»Prosim, če zapustite moje stanovanje,« sem rekel.

Zmedeni so se spogledovali in počasi odpravljali proti vratom. Pečarjeva je pobirala koščke keramike po tleh.

»Seveda sem pripravljena na odškodnino,« je začela, »a če bi najprej postavili skromno obeležje tej vazi ...«

Odkimal sem. Samo ven naj se spravijo.

Takoj zjutraj sem poklical kolega veterinarja, mu pokazal kost, ki da je po moje del človeške stegnenice ...

»Ne serji,« je rekel, »to je goveja stegnenica, ors femoris.

»A tako ... Si prepričan?«

»Ja, poglej ...« in je kazal na kanale, pritrdišča mišic, goveja ...

»A tako ... « (Toliko o forenzikih.)

Nisem ga več poslušal. Izza vogala sta pritekla otroka, za njimi džukela, veselo lajajoč.

»Floki, Floki!«

Pobral sem ors femoris. Pes me je radovedno gledal.

»Na, Floki, na.«

Človeške kosti so svete, goveje ne. Neka fora pač.

Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri