Tadej Golob: Muha?

  • 23.05.2007

 

Moj boj z ustvarjalnimi krizami, ki privrejo na dan enkrat spomladi.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

 

Pojavijo se enkrat na leto, vsaj enkrat. Ne da se jih napovedati, čeprav jih po večletnih izkušnjah zdaj vsaj že slutim. Nekaj je v zraku. Ne veš točno, kaj, veš pa, da nič dobrega.

Ampak vsaj na­vzven je zjutraj še vse v redu.

Živijo, rečem receptorki. Živijo, mi odvrne, če je dobre volje, in nič, če ni. Poberem ključ in odklenem vrata svoje pisarne. Pošlatam miško, da izgine tema na zaslonu, in spucam mailbox ponudb za viagro in valium. (Včasih po pomoti tudi kaj koristnega.) Do tod nobene sledi o težavah.

Nato kliknem tisti w za Word in vame butne belina, ki čaka, da jo popišem. Tako neznosno se blešči, da moram do kavomata. Naročim dolgo brez sladkorja. Plastično palčko vržem v koš za smeti in poskusim, kakšna je kaj danes. Včasih, ko zmanjkuje kave v mašini, je za en drek, drugekrati je znosna. Če je znosna, jo pijem in razmišljam. Natipkam kak naslov in ga zbrišem. (Smo že debelo v težavah.) Ni mi všeč. Napišem kak odstavek in ga sprintam. In zbrišem, ker mi prav tako ni všeč.

»Živijo,« rečem Vedranu, ki je ravnokar prišel.

Če bi bili v Mariboru, bi rekel serbus, če bi bili v Kranju ali še kje više gori, recimo v Radovljici, živijo, ejga, če v Murski Soboti, kaj po madžarsko ... (Tole za popestritev.)

»Živijo, šefe,« reče on, ker sem jaz kao nekakšen njegov šef in ker je on Bosanec.

»Tole ni ničemur podobno,« rečem in on me vpraša, na kaj mislim … in jaz da na splošno in ali greva na kavo. On reče ja, samo minuto naj mu dam, da nekaj pregleda.

Čez 15 minut sediva na kavi. Ura je čudna. Ni ne jutranja ne tista, ko so pošteni ljudje na malici, pa sva malo v zadregi, vsaj prvih nekaj minut. Bog ve, kaj si misli ona za šankom.

Govoriva o marsičem. Če je tu še Vasja, še on govori o marsičem. Zadnjič je povedal dober vic.

Pride Šipac v slaščičarno in naroči.

»Molim, jedan limunad bez limuna.«

Pa pravi kelner:

»Nemamo limuna. Može bez ičeg drugog?«

Smejimo se, ker je zares dober. Naročimo še eno kavo in še malo počvekamo. Medtem ju neham poslušat, ker razmišljam o tem, kaj bom napisal.

»Nehal sem vaju poslušat, ker razmišljam o tem, kaj naj napišem v kolumni,« rečem in postanem boljše volje. Če razmišljam o delu, potem v bistvu zdaj delam in ne zapravljam časa. Naročim še eno kavo.

Čez nekaj časa se vrnemo v pisarno. Ekran je še vedno bel. Oziroma je medtem počrnel in moram spet podrkat miško, da da kaj od sebe. Razmišljam o tem, kaj bi napisal. Kaj o fuku. Recimo o ... Vrtam po možganih, ali sem kakšno kje kdaj, pa da o njej še nisem pisal. Tumbam in ugotovim, da ne, da je že vse popisano. Ker – to pa morate vedeti, in to me ljudje najraje sprašujejo – je vse, ­o čemer pišem, res oziroma se je res zgodilo. Samo svoji punci vedno znova rečem, da sem si izmislil. Tudi za to ji bom rekel, da sem si izmislil, malo naložil.

Torej ni. Ni nobene, ki ne bi pristala v eni od teh 50 in nekaj povesti. Po večkrat.

Hm ... Vstanem in grem v skeneraj, kjer je največ punc in tam kao malo nakladam o nekih diasih, ki da jih je treba skenirat. Jasno, da ni nobenih nikjer in mi zato hitro zmanjka snovi za pogovor, poleg tega pa imajo one dovolj svojega oprijemljivega dela in ne potrebujejo še mene. Iščem besede, s katerimi bi kakšno navlekel na nekaj, o čemer bi lahko pisal, ampak tudi na tem področju je kriza. Nič mi ne pade na pamet.

»Bom še kje drugje pogledal za temilemi diasi,« rečem in se splazim skozi vrata.

Računalnik je še vedno bel. Niti tako dolgo mi ni ratalo nakladati, da bi ga spravil na standby. Bravo jaz.

Pokliče Marjan, ki dela v centru, dovolj blizu, da bi lahko šla na kakšno kavo. Kaj čem ... Itak ...

Sedeva in ven potegne listek, na katerem je seznam opravkov tistega dne. Prečrta ena dva.

»S čim se ukvarjaš?« vpraša.

Zamomljam nekaj nerazumljivega in da itak ...

Čez eno uro sem spet tam, pred Philipsovim zaslonom, na katerega spod­nji rob sem nalepil srebrnega zajčka na črni podlagi. Če ne bi imel teh ustvarjalnih težav, sploh ne bi vedel za to nalepko na svojem monitorju. Niti ne poskušam več kaj natipkati. Nima smisla.

Roki dam za glavo, noge na kup papirja, ki sem ga postavil pod mizo prav v ta namen.

»Think out of box,« si rečem in pustim, da mi misli odlutajo.

Razmišljam ... O svojem otroštvu ... pa o osnovni šoli ... o gimnaziji, kjer smo imeli slovenščino, ki jo je poučeval tip, Štavbar se je pisal, ki je imel brke kot Cankar in je bil prav zabaven, kjer smo brali klasike, Dostojevskega, Remarqua in Voranca ... Pa Kafko, ki je napisal ... kaj že? Zgodbo o tem, kako se je nekega jutra Gregor Samsa prebudil in ugotovil, da se je čez noč spremenil v velikanski mrčes. Blagor njemu.

Hm?

Hm ...

Torej. Nekega jutra se je avtor teh vrstic prebudil in ugotovil, da je čez noč nateg­nil velikansko muho. Zadovoljno je migala s krilci in ...

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri