Tadej Golob: Možgani na off in čivava na plaži

  • 15.04.2008

Brez dopusta je življenje nesmiselno.

Ko boste tole brali, dragi moji, bo nad vami sijalo junijsko sonce in vas s pekočimi žarki opozarjalo, da se bliža čas dopustov, obdobje v letu, ko lahko nekaznovano hodite po svetu v nekoliko prirejenih spodnjih hlačah, ženskam pa je dopuščeno, teritorialno žal omejeno na kakšno plažo in lokal pred njo, odvreči modrce in pokazati svoja jabolka.

Če ne bi za to revijo mozgali brilijantni pisci (kot je seveda tudi avtor tega besedila), bi lahko v poletnih mesecih mirno izpustili nakup Playboya, toliko golega mesovja se kar zastonj nastavlja vedoželjnim očem. In se pozibava in meša – kar tam na prostem! – in poti in vabeče vijuga, nastavlja, prosi, moleduje … Uh … No, pa to ni naša tokratna tema, o tem smo že govorili. Dajmo glavo pod mrzlo vodo, splahnimo grešne misli in se zberimo.

Tuhtanja bomo namreč posvetili vprašanju, ali obstaja življenje po dopustu. Se splača živeti po prihodu z letovanja ali ne, to je tu vprašanje, kot bi pred časi zastavil neki angleški Viljem. (Pametnejši med vami zdaj že vedo, da se je avtor pred kratkim vrnil z nekega letovanja, pa je jezen na ves svet.)

Pred dopustom so stvari jasne, smiselne. Sedimo v službi in delamo. Delamo za to, da bomo zaslužili denar, s katerim si bomo omogočili preživetje. Nakup kruha, jabolk (jebenti, spet ta jabolka), mleka, sira, pomaranč, hrušk, sliv … in tega samoumevnega pač, pa za stanovanja, avtomobile … A kaj nam bodo hrana, avtomobili in dvonadstropne hiške?

Za to, da bomo siti in bomo lahko delali, da bomo imeli kje stanovati, ko se bomo pripeljali z delovnega mesta? Ne, ne, dopust je smisel vsega mrtvega in živega na tem planetu. Brez dopusta je vse prazno, sivo in nesmiselno. Brezupno.

Obstajajo ljudje, obdarjeni s posebnim blagoslovom ali posebno obliko norosti (to zdaj niti ni tako pomembno), ki so tako zaljubljeni v svoje poslanstvo, da se jim zdi, da ne potrebujejo dopusta. Sedijo v svojih službah in serjejo drugim po glavah, misleč, da je to, kar počnejo, od samega ljubega boga dano in da se bo svet v temeljih zamajal, če bodo za hip odložili delo in pogledali okrog sebe (tista jabolka ipd.). Ti ljudje so v bistvu srečni, sicer strašno omejeni, a srečni in zadovoljni. Najdete jih v vseh poklicih in družbenih slojih, čeprav v nekaterih pogosteje.

Med zarukanimi kmetiči, recimo, ki orjejo in orjejo in se leto za letom veselijo vsakega žulja na svojih delovnih rokah in ne pomislijo, da bi jablana (eh, jablana) lahko obrodila tudi brez njihovega dnevnega nadzora, pa med kakimi vase zagledanimi borznimi posredniki in drugimi na denar mahnjenimi ljudmi, pa precej pogosto med novinarji, ki štamfajo tele znake na ekran in začenjajo počasi verjeti v to, kar opisujejo.

Da s tem, ko z varne razdalje novic mednarodnih tiskovnih agencij jokajo nad kolonami afganistanskih ali kaj vem katerih beguncev, komu zares pomagajo in podobno. Pa še celo te ljudi vsaj enkrat na leto doleti spoznanje, da – prešine jih nenadoma, kot da bi se zbudili iz dolgega sna – je vse skupaj brez veze.

Da je treba spakirati kufre in namočiti rit v morje, gledati okoli in čim manj razmišljati. Pa spati, spati in sanjati, če smemo še enkrat citirati že omenjenega Viljema in njegovega nesmrtnega danskega kraljeviča, ki bi moral oditi na dopust, pa ni, in potem veste, kako se je žalostno končalo.

A sledi vrnitev oziroma konec dopusta in znajdemo se pred težavo. Spoznanje, da je siceršnje življenje brez veze, ostane, dopust pa se premakne v neskončno oddaljeno prihodnost. Najhujši so prvi dnevi. Sediš in delaš in se počutiš kot oni siromaki na Golem otoku, ki so morali prenašati kamenje z enega na drugi konec otoka in zlagali našega Tita dopoldne na severu in našega Tita popoldne na jugu. Mučno in nesmiselno.

Potem, po nekaj dnevih delovne torture, začne človek v njej nekako sprevrženo uživati, ponotranji jo, bi rekli, da pač ne znori. Začne nositi kamenje, če nadaljujemo metaforično, z vnemo in pazljivo, da ne bi katerega okrušil ali pomešal, pa čim hitreje, da bodo kapoti zadovoljni ter da bo hitrejši in boljši od sotrpinov. Sčasoma se mu od tega sklanjanja in pobiranja tako zoži pogled, da ne misli več na nič drugega kot na delo, delo in delo.

Potem rata evforičen: devat je treba, ejga, vzga ste presit, ponavlja kot molitev. In ko je tako prevzet nad lastno ozkoglednostjo, začne črtiti vse, ki ravnajo drugače. Vse, ki jih sumi, da nekako še naprej dopustujejo. Od Martina Strela, ki se tam nekaj zajebava po Misisipiju, do lokalnih klošarjev, ki raje žicajo in kradejo čas ljubemu bogu, namesto da bi, tako kot on, pridno crkavali za svojo mezdico in trepljanje po ramenu.

A dopustniški črv grize in vrta naprej. Dokler potuje sonce še nizko nad obzorjem, še nekako gre. Itak je tema, pa mraz, pa se ne moreš kar zlekniti pod prvo prosto drevo (recimo jablano) in počakati, da ti zrel sadež zleti v usta. Potem pa pride poletje, takšna in drugačna jabolka dozorijo in nekega lepega dne spoznanje, katerega moči in jasnosti je nesmiselno ugovarjati, si lagati. Treba je spokati. Da, kot je nekoč zapela Moni Kovačič: »Brez dopusta mi živeti ni …«

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri