Tadej Golob: Moške svinje

  • 17.04.2008

Ni šans, ni šans …

Moški smo poligamna bitja. Evolucijsko gledano, je naša naloga trositi svoje gene naokoli. Čim več, tem bolje. Čim več žensk, tem bolje oziroma tem številčnejše oziroma tem bolje. Čim več različnih žensk, tem bolje. Čim več različnih sočnih raznovrstnih žensk … Čim več …

Ljudje smo v osnovi konfliktna bitja, kar, glede na to, da smo vendarle produkt narave, kakršno poznamo, niti ni čudno. Naši butasti možgani, nagnjeni k poenostavljanju, si to sicer težko priznajo, zato padajo neumnosti, kot so: »Narava je popolna, le človek se ji je odtujil …« in podobne. In da bi bilo brez človeka temu planetu čisto fajn, čiste vode, čist zrak, zlate ribice in zlati ptički bi živeli v čudoviti simbiozi z zlatimi morskimi psi in zlatimi petnajstkilogramskimi ptičicami z ukrivljenimi kljunčki. Brez ozonskih lukenj in kloramfenikola.

Ma, ja. Narava je živ dokaz božje malomarnosti, in če obstaja prvotni gibalec, odgovoren za to kozmično zmedo, ga je lahko pošteno sram. Vse se žre medsebojno, preganja, pretepa, bojuje za svoj kos zemlje pod soncem, serje drug po drugem, naravnovesno, da je veselje, vse se razvija do čudovitih višav in velikosti zobovja, dokler ne prileti neki v vesolju izgubljeni komet in ustoliči za kralja sesalca podganje velikosti, dotlej skrivajočega se pod praprotjo, ki se v dolgih letih znebi dlake, dvigne na zadnje šapice in začne ustvarjati po svoje.

Če je narava tako popolna, kako to, da se ji je posrečil homo sapiens? In če se ji ne bi, bi bilo kaj drugače? Eh, ja, bi se pa po Zemlji razmnožili …, kaj vem, denimo mutirani koloradski hrošči, ki bi žrli posebno travje, v prebavnih traktih kopičili metan in potem z milijardnimi prdci še uspešneje luknjali nebo nad Avstralijo, kakor ga človek z ogljikovodikovimi hladilniki, pršilniki in avtomobili.

Enako – ali pa zelo podobno – je s človekovo oziroma moško notranjo naravo (o ženskih notranjih dvobojih pisec premalo ve, da bi razpredal). En sam nenehni boj. Udariti ali zbežati, delati ali ležati na soncu, imeti otroke ali počitnice na Koo Samuju, napiti se ga ko svinja ali priti pravočasno domov, držati se dogovorjenega ali ravnati se po soncu, iti na rokomet ali na košarko ali na oboje – in dilema vseh dilem, tako rekoč njihova pramati, držati se svoje ženice za krilo ali oditi v beli svet …

Med okrogline in obline neznanega, svežega, novega, tveganega, mikavnega, drugačnega. Ajde, frajerji, iskreno! Zaprite se v kopalnico in potem, da vas ne sliši žena, po tihem, po tihem zašepetajte odgovor v umivalnik.

Če ste v belo keramiko dahnili nekako takole: da, da, oh, da, potem se lahko sprostite. Z vami ni nič narobe. Če ste s temle Jebigajem preventivno pritekli k ženi in se zarepenčili, češ »kakšne pa ta serje, vsi pa že nis(m)o takšni«, je tudi vse v redu. (In ko odnese pete h kozmetičarki, lop po sosedi.)

Če pa ste tiho obsedeli na školjki in se zazrli v kristalno modrino wc anitre med nogami, čakajoč na pomoč občinstva, polovičko ali klic v sili, potem vam nežno svetujemo, da se prenaročite na Stražni stolp. Tam so bralci Playboya (da o piscih ne govorimo) uvrščeni med satanove horde in ni treba, da bi bili vi med njimi.

O. K., mi drugi, še vedno varno na WC-ju, sami, pa lahko nadaljujemo. Nič se ni spremenilo od časov jamskega človeka, ki si je svoj vsakdanji kruh služil na račun večjih in hitrejših, a bolj tumpastih živali. Imel je ženico in zarod, za katera je skrbel, imel je skušnjave, a so ga od njih (neuspešno, tako kot danes) odvračali drugi samci in zlovoljni pogled njegove samice, ki se ji ni zdelo nič kaj v redu, da bi njen preskrbovalec proteinske prehrane del le-te namenjal svojim potomcem, ki ne bi bili sočasno tudi njeni.

Pa se je trudil, da se ne bi vdal, in je razvil razne teorije, ki so mu dokazovale, da je to narobe, da ni prav, da bo ne vem kdo zaradi takih dejanj (najprej dejanj, potem celo misli) nanj jezen, da ga bodo požrli tigri, medvedi in volkovi, da mu bodo izpadli zobje, vid opešal …, da bo, skratka, vse sorte najebal. In, jebiga – to dokazujejo polomljene lobanjske kosti v Krapini, Potočki zijalki in razni Ötziji, ki priplavajo vsake toliko izpod tirolskih ledenikov – je to kljub temu počel.

Ne verjemite, da je danes kaj drugače, da nam je laže opraviti s to rečjo samo zato, ker smo se kao nekaj malega dodatno razvili. Da lahko zaradi tega, ker so se nam za kak mikrogram povečali veliki možgani, ker smo spravili človeka na Luno in spoznali, da obstajajo nezavedne globočine psihe, ker vemo, ker se zavedamo, v katerem grmu tiči hudobec, da lahko zaradi tega naše ženske kaj bolj mirno spijo.

Poiščemo si ljubezen svojega življenja (isto kot Jože izpred deset tisoč let), obljubimo njej in sebi večno zvestobo, podpišemo in overovimo to zaobljubo pri matičarju, si izmenjamo prstane in za vsak slučaj to ponovimo še cerkveno, spravimo na svet otroka ali dva ali (že bolj redko) tri, se umirimo in zresnimo, vsi nas trepljajo po ramenih, še sami smo nekako zadovoljni … In potem pride mimo ritka, nedoločljivo drugačna od drugih, po nekih nespoznavnih kriterijih zanimivejša od drugih, ne tako manekenska in okrogla kot mnoge, ki so šle mimo brez posledic, pa je konec z bonaco.

Torej, kar mečite se v delo, garajte kot črne živine, iščite, ližite, praskajte … in spraskajte skupaj življenjskih izzivov, kolikor hočete, ukvarjajte se sado-mazo-esktremno-adrenalinskimi športi do onemoglosti, posedajte za računalnikom, dokler se vam na riti ne bodo odprli krvavi žulji, zidajte, pozidavajte in dozidavajte bajte, vikende in garaže – brez veze, vse zaman. Tisti mali grah pod velikimi možgani bo nekega lepega dne pocingljal – in adijo. Nimate šans, verjemite.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri