Tadej Golob: Moje pesmi, moje sanje

  • 06.02.2008

Ob Natalijinih joških se človek vpraša, kakšna je kaj njena glasba.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Kakšne joške ima torej Natalija Verboten? Pokončne, čvrste, jedre, kot bi rekli v kleni slovenščini, ali uvele, viseče oziroma pobožne, tam nekje na kolenih? Vprašanje, ki se na začetku 21. stoletja ne bi smelo zdeti pretežko. Samo do prvega fotografa bi morala stopiti, škljocniti dvakrat, pa bi imeli odgovor na dlani. To se seveda ni zgodilo. Namesto tega smo lahko spremljali dvoboj dveh tabloidov, zlobne Nove in mile Lady. Prva, ki je z žensko zavistjo privoščljivo Natalijo poslala na lepotno operacijo, in druga, ki je z materinsko dobrohotnostjo objavila njen užaljeni odgovor. Da sta dojki v redu in da se njej, ker sta pač njeni, zdita najlepši. (Natalija, to rečemo za otroke, ne za joške.)

Odzivi bralstva na fotografije na naslovnici Nove so bili pričakovani. Revija je bila razgrabljena. Odzivi strokovne javnosti – novinarjev in novinarskih teoretikov – pa tudi. Poden, to je bilo pa res poden. Zoper to kategorično obsojanje imam nekaj pomislekov, in ker ste vi pametni ljudje, veste, da jih ne bom zadržal zase. (Seveda mi bo kdo očital, da z njimi branim zavrženo dejanje Nove, ki je del naše bajte in ki s svojo prodajo poplačuje naše playboyevske eksperimente. Kar, kar ...)

Bi vi objavili tiste fotografije? Ne bi, ne? Evo, tudi jaz jih ne bi. Ni krščansko. Ampak ne vi ne jaz ne delamo za tabloid, pa smo lahko fini in se zmrdujemo. Kruh si služimo kot električarji, gradbeniki, avtoprevozniki (novinarji Playboya) in tam takih dilem, hvala bogu, nimamo. Kateri je edini smoter tabloidnega časopisja? Obveščati javnost? Zabavati bralstvo? Zajebavati koga? Nič od tega. Edini cilj rumenega časopisja je prodati vse, kar ljudje kupijo, oziroma objaviti karkoli, kar gre.

Če se pri tem zgražajo ali ne, ko srebajo nedeljsko žup'co in nejeverno mežikajo ob pogledu na tisti dekolte, je to njihova stvar. In če si novinar ali urednik takšnega časopisa, itak nimaš izbire. Če ne bi tega objavila Nova, bi pa Hopla, ali Slovenske novice, ali Lady. Brez skrbi, da bi. Bi, bi, mogoče malo manjše pa ne na naslovnici, ampak objavili bi, Novine mravljice pa bi odšle domov praznih rok pred svoje otroke z velikimi učkami in v sanjami o polnih skledah krompirja v oblicah.

Ne pravim, da je to, kar so storili, lepo, in da bi jih človek, ki kaj da nase, posnemal. Ampak, kdo vas je pa silil, da ste zijali v tisto? To je tako kot s prostitutkami. Lahko jih preganjaš in zapiraš, ampak dokler so potrebni ljudje na svetu, bodo tudi one podpirale kandelabre. Bolje jih je pustiti pri miru, sploh odkar je Javšnik posnel Zadnjo večerjo. Malo me je odneslo, ampak saj smo se razumeli. Jesti moramo vsi, ne samo Natalija Verboten, kajne?

Mimogrede, kakšna se vam zdi kaj njena glasba? Ko sem prvič slišal tisti famozni komad o rdečem ferrariju, sem pomislil na to, da niže pa res ne gre več. Od takrat sem dočakal še kaj slabšega, pa niti ne od nje, ampak to komaj kaj omili prvotno sodbo. Drek. Niti najmanj ne uživam, ko tole pišem, nič slabega mi ni naredila v življenju, ampak tisto, kar ona tam poskakujoče prepeva, je eno navadno sranje.

Vem, da poznamo različne glasbene zvrsti za različno občinstvo, vem, da sem svoje čase isto mislil o Avsenikih, pa danes ne več (no, vsaj za nekaj njihovih komadov ne), vem, da imajo vsake oči svojega malarja, da pijanemu človeku kak aboten komad včasih prav sede, da gre za glasbo, ki se igra na veselicah, in da tam ne gre težiti s preveč zahtevnimi in preštevilnimi besedami ali melodijami, ampak ...

Kadarkoli sem to svoje mnenje o Natalijini glasbi izrekel na glas, mi je kdo vrgel nazaj: »Pa kaj potem, važno je, da ima dobre joške!« In smo končali. No, nima dobrih jošk. Kakšna se vam kaj zdaj zdi njena glasba?

Zakaj je ne pustimo pri miru? Zakaj ne pustimo uboge reve v miru, da opravlja svoje delo, namesto da ji težimo s tistimi fotkami in s sodbami o njenem prepevanju? Zato, ker je to, da o stvareh presojamo, bistvo novinarskega dela. (Ne, niti za denar ne gre.) Da tuhtamo in vrtamo in odstiramo in iščemo resnico in pravo mero (in pri tem, kaj češ, tu in tam tudi falimo).

Če ves svet leži pred njenimi joški in zaradi tega hvali njeno grlo, je novinarska skušnjava ob pogledu na tiste fotografije ogromna. Kaj je novinarsko bolj vredno obsojanja: papagajsko in nekritično ponavljanje mantre njenih piarovcev – Natalija 'ma krasne joške, Natalija 'ma krasne joške, Natalija 'ma krasne joške ... – ali pljuniti (možni) resnici v oči, pa tudi če ta ni ravno najbolj prijetna?

Če še enkrat premislim vso zadevo, bi mogoče tudi jaz ruknil tiste fotke v svoj časopis. Natalija nazionale je milni mehurček. Povprečna pevka s – še vedno ne vemo – kakšnimi joški. Pokaži nam jih že enkrat, če že mahaš z njimi okrog! Ali pa se nauči prepevati, če se to da. Ali pa, seveda, tudi ta rešitev obstaja, tiho obsedi v svojem kotu, pa ti bodo vsi dali mir. Mi pa, predlagam, medtem poslušajmo in glejmo Moniko Pučelj.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri