Tadej Golob: Mesnica

  • 24.05.2008

Zgodba o tem, zakaj tisti z najkrajšimi kurčiči prvi potegnejo hlačke z riti.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Človeško telo je, kot prav gotovo veste, ponujalo in še ponuja neizčrpen vir navdiha raznovrstnim umetniškim ustvarjalcem. Neposredno kakim trem sortam: kiparjem, slikarjem, fotografom, če omenim te fundamentalne oblike, posredno pa še vsem drugim, ki jih hrepenenje po telesnih ali bolj poduhovljenih oblikah sladostrastja sili k pesnikovanju, glasbenju, pisanju in drugim vrstam izražanja, ki jih pripisujemo desni polovici možganov.

Človeško telo je lepo, je trdila tudi seksualna revolucija v šestdesetih in z razgaljanjem poskrbela, da se je to dalo tudi videti. In da je človeško telo (lahko) tudi zelo lepo, se da videti na straneh naše revije, ne da bi za to potrebovali eno samo kapljo pesniške krvi. Lepo oblikovano, zaobljeno na pravih mestih, čvrsto, a vendarle obetavno, obljubljajoče mehko … Slurp, slurp ...

S človeškimi telesi se srečujemo vsak dan. V službi, na avtobusih, letalih, na hodnikih stolpnic, v katerih živimo, v kinu, v trgovini. Z »dostojnimi« oblikami teles, lepo pokritimi in zakritimi pred očmi drugih teles.

Tako da moškemu delu populacije ne ostane nič drugega, kot da si prizadeva s procesorjem v glavi »sleči« najzanimivejše ženske primerke, ki se priklatijo naokoli, in si po tihem želi, da bi ljudje že v osnovi pohajali po svetu takšni, kot so bili, preden je golfiva kača z zlatim delišesom opravila svoje. A najbrž – ne najbrž, ampak prav gotovo – bi spremenili mnenje, če bi se jim želja uresničila. Človeško telo, golo in servirano brez želje po njem, je namreč lahko tudi grdo kot smrtni greh.

Oziroma, če to misel razvijem naprej, preden se podamo k bolj ali manj posrečenim primerom, ki bodo (bolj ali manj posrečeno) ilustrirali, da se ogromno ljudi ne zna obleči, je ponarodela trditev zaposlenih v oblačilni industriji, ki v glavnem kar drži. A to niti ni najhuje (in ne tema našega razmišljanja). Mnogo bolj hudo je to, da se ogromno ljudi ne zna sleči. Oziroma da bi bilo bolje, če se ne bi.

Nekega lepega septembrskega posezonskega dne me je pot zanesla v modernejše turistično središče na Kreti, namenjeno raji z majhnimi počitniškimi proračuni. Tja sem dospel isti dan kot sveža pošiljka mladih Angležinj, ki so zvečer preplavile korzo in lokale ob njem.

Torej, dragi tovariši po hormonski sliki, če bi te invazijske korpuse sestavljale pripadnice druge narodnosti z drugačnimi korpusi, bi večerni ogled mesta dobil bolj sproščen, manj študiozen značaj, tako pa sem svet okrog sebe ocenjeval zgolj z antropološko-sociološko-medicinskimi merili. Tista dekleta, bom skušal biti nežen, niso bila kaj posebno lepa, pretirano strašna pa v večini primerov tudi ne. Dokler …

V spominu mi je ostal prizor, ko je znanstvenik v meni otrpnil v nemi grozi. Mlada sirota se je pred nekim lokalom predajala ljubezni s svojim izbrancem, odeta v najkrajše mini krilo na svetu, izpod katerega sta poganjali najbolj celulitni ritnici in nogi, kar si jih je mogoče predstavljati. Še danes, ko to pišem, mi prsti rahlo zadrhte po tipkovnici ... Tako, kot je drhtelo tisto mesovje. Samo vsevedni bog bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj je hotela doseči s ono krpico okrog bokov?

Ali pa … Ni treba ravno na Kreto. Zadostoval bo obisk katere od slovenskih plaž ob našem jadranskem bajerju, tudi Bled in Bohinj bosta kar v redu ali pa mlaka v sosednji vasi. Prinesite brisačo, izborite si svoj prostor pod soncem, se zleknite na komolca in predajte opazovanju. (In ne pozabite, da tokrat ne lovimo »žlahtnih rožic«, ampak »ljulko«, če zapišemo nekolikanj arhaično.) Kaj boste opazili? Pogled se bo najprej ustavil še zelo blizu vas na stotonski barkači v enodelnih kopalkah, ki tlači orehovo potico v usta svoji rožnati vnučkinji.

Podrobni opis prepuščam vaši domišljiji. Ko se boste nekako prebili mimo njene spokojne veličine, vas čaka mlada mati, ki si v škrbasta usta ravno tlači nov F57 ali plave boss, odpenja nedrček, iz katerega se izluščita dva zrezka, in malo polista po Novi, njen mož (da ne pljuvamo samo lepšega spola) pa iz hladilne torbe z ljubeznijo potegne uniona ter se nežno gladi po trebuhu velikostnega reda osemmesečne nosečnice. Idilo dopolnjujeta otroka, ki se mlatita po travi, vendar za našo tokratno zgodbo še nista pomembna.

A dokler so ljudje vsaj še malo oblečeni in si zakrivajo genitalije pred pogledi tujcev, še nekako gre. Če smo prej rekli, da so želena telesa lepa in neželena ne najbolj, potem to še toliko bolj velja za človeške genitalije. Ljudje so pripravljeni storiti marsikaj, da bi prišli do tistih, ki si jih želijo. Ves svet se vrti okrog tega. Sleči hlačke ljubljeni osebi je največja radost, ki si jo lahko normalno hormonsko človeško bitje želi. In ni ga, po drugi strani, pogledu hujšega kot to, da se ujame ob osušenem kiklopovem očesu, poroženelem in napokanem usnju stare denarnice sosede z nudistične plaže.

Obljudene nudistične plaže so, mimogrede, nasploh najbolj neerotični kraji zemeljske oble. Kdor ima ob omembi tega naziva v glavi prizor iz Plave lagune, Brooke Shields ali Milo Jovovich in njuno skakljanje v kristalno čiste tolmune, naj se raje odpelje do Koversade in se sprehodi po asfaltni potki ob plaži. Milijon ljudi, ki nastavljajo riti soncu, da se jim ne bi svetile v mesečini (zagorelost po celotnem telesu je sicer lepa, strinjam se).

Človek bi ta masovna druženja golih ljudi še razumel, če bi se ob določeni uri ali vlagi v zraku ali nekem drugem katalizatorju ljudje po tistih skalah začeli sproščeno natepavati v vsesplošno ogorčenje in zgražanje neudeleženih. Tako pa … Se spomnite, kako so pred leti (mogoče pa še dandanašnji) na grških nudističnih plažah pravoslavni duhovniki s kadili in posvečeno vodo izganjali hudiča? Omikani ljudje so se jim smejali, to pa zato, ker niso doumeli njihovega sporočila: »Saj ne morete kar tako ležati goli drug ob drugem, ne da bi konzumirali drugega nagote. To je vendar greh!«

Ljudje smo zanimiva bitja. Materialna revščina je stvar, ki jo je treba skrivati z nakupi avtomobilov, oblačil in podobnega. Redke telesne hibe, kot so invalidnost, opekline ali kakšna druga anomalija, ki prizadene majhen odstotek populacije, je treba zakriti. Celo plešavost je bolje pokriti s kako šilt kapco.

A pir fasl, ne ravno potrebno in nujno izbočeno okroglino abdomna, ki nastane zaradi rednega pitja piva, goltanja kremenatlov in drugih oblik modernega zanemarjanja lastnega telesa, očitno ne, sicer ne bi bil tako želen modni dodatek oprave vedno večjega števila slovenskih državljanov, od poštenega ruralnega mladca (poleg malo na rit potegnjenih adidasovih športnih hlačk, seveda) do povprečnega direktorja, ki sicer že ve, da se je bolje izogibati belih nogavic.

Pisec teh vrstic se, da ne bo pomote, nekako bežno zaveda, da so na svetu ob Bradu Pittu še trije ali štirje lepši moški, kot je on sam, in da bo, če bo imel srečo, tudi sam nekoč star in malo bolj razvlečen, kot je zdaj. A če se bo kdaj razlezel do oblin in razsežnosti, ki jih opisuje, ponižno obljublja, da se bo skušal izogibati konicam na plažah, predvsem pa, da ne bo kot tisti profesorji s Fakultete za šport na vsakoletnem študijskem letovanju ob morju, med katerimi po opažanjih študentk ravno tisti z najkrajšimi kurčiči prvi potegnejo hlačke z riti!

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri