Tadej Golob: Mali kurac je strašna nesreča

  • 13.03.2008

Normalni ljudje razmišljajo o ženskah, ne o džamiji.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Nerad pišem o aktualnih političnih zadevah, ki pretresajo to državo. Nekako izpod časti je takšno početje in brez veze v primerjavi s krivuljami, na katerih počiva zasnova naše lepe revije. Če drkam po tipkovnici o ženskih oblinah, se mi včasih, ob boljših dnevih, skoraj zazdi, da jih božam, pa sta življenje in delo znosnejša.

Zunaj sonce (ali dež, ali megla, ali stoletne vode, saj je vseeno) pa na tisoče ritk in med njimi vrvice tangic, jaz pa pred obrabljenim 17-palčnikom znak za znakom do zahtevanih 5000. In če lahko ob tem razmišljam o življenjskih radostih oziroma celo moram, in to intenzivno, da kaj rodim, se, saj pravim, še kar da.

Vedno so se mi smilili kolegi iz »resnih« novinarskih hiš, dnevnih časopisov, notranjepolitičnih radijskih in televizijskih hiš. Po ves dan viseti v parlamentu in prežati na modre misli izvoljencev naroda, ki – kakršen narod, takšni izvoljenci, pa takšne tudi njihove besede. Ob tem sem se vedno spraševal (to za našo tokratno zgodbo ni tako pomembno, a vendar), zakaj iz parlamenta poročajo samo dekleta in zakaj imam občutek, da so pri svojem delu tako očitno genitalna?

Ta malo daljši opravičevalni uvod je tukaj zato, ker se bomo tudi mi, dragi bralci, tokrat lotili izjemno neerotične teme – gradnje oziroma negradnje džamije. To, kar se zdaj dogaja z njo in podobnimi zadevščinami, ima namreč veliko opraviti s temno platjo erotike – z njenim pomanjkanjem.

Enega samega pametnega razloga ni, zakaj bi nasprotovali njeni gradnji. In ne enega višje zakonskega, ki bi dal osnovo za nasprotovanje. Obstajajo urbanistične, gradbene, sanitarne ... zahteve, ki jih morajo investitorji upoštevati in jim zadostiti – obljubiti, da ne bodo pekli burekov in čevapčičev, če za to nimajo ustreznih dovoljenj, da bodo imeli dovolj parkirišč in sanitarij za načrtovano število obiskovalcev, obljubiti morajo, da vpitje mujezina ne bo preseglo toliko in toliko predpisanih decibelov – pa je. In potem, ko to obljubijo, lahko vse obljubljeno zaradi mene veselo kršijo, tako kot še tisoče investitorjev po deželi Kranjski, pa Zdenka Cerarjeva in drugi pristojni v tem ne vidijo nič slabega.

In če se bo tam zbirala Al Kaida, ne vem, zakaj bi nas moralo to skrbeti. Saj imamo policijo, ki jo bo polovila, pa je. Ali če bodo na njenih parkiriščih preprodajali drogo ali ... Zakaj bi odžirali kruh domačim represivnim organom? Ampak, saj sploh ne gre za to. Gre za to, da Slovenci vse bolj postajamo talci – rad bi rekel peščice, pa jih je najbrž več – ljudi, ki mračni, temačni in nesrečni svojo nedojebanost vsiljujejo tistim, ki to nismo. In da bo šlo po tem načelu: danes džamija, jutri tangice, minice, toples ... in kar je še tega.

Zakaj bi se pravzaprav normalen človek ukvarjal z drugimi in z njihovim početjem, če jim ti drugi ravno ne serjejo po glavah? O čem razmišljajo normalni ljudje, kadar ni vojne, lakote in kuge? O ženskah, seveda. Svojih, tujih, dosegljivih in sanjskih, prepovedanih, filmskih, kelnarcah, vaditeljicah aerobike, o Ani Kurnikovi ... Zjutraj vstanejo, si oči pomanejo in rečejo: »O, krasen dan, spet bomo ...!« In navalijo v življenje.

Seveda obstaja na tisoče ovir, ki jih morajo preskočiti, da se dokopljejo do kruha, milijone nekih brezveznosti, a kaj bi to. In tudi če kdaj kak dan ne uspe, jebiga, volja je važna in pot, cilj se pa že doseže tu in tam. Džamija? Briga me za džamijo! Oziroma, če jo ima Zagreb, zakaj je ne bi imela tudi Ljubljana? A smo mi kaj slabši?

Mračni, značilni nasprotnik vsega zjutraj vstane, ker ga k temu prisili mehur, odide na WC in postane slabe volje. S stranišča se vrne z mrkim ksihtom, tuhtajoč in oprezajoč za stvarmi in ljudmi, nad katerimi bi se lahko znesel. Žene ne potreplja po riti, kelnerce napizdeva, filmske igralke so pa itak vse kurbe. V svojem življenju se ni premaknil dlje od Palmanove na zahodu in »Klagenfurta« ali »Graca« na severu, kjer se je udobno počutil med lokalnimi hajmatdinstovci, ki tudi ne gradijo džamij, pa prav tako živijo.

Nič pametnega ni doslej napravil in tudi ni bil pretirano veren, da bi se lahko zgovarjal na to, a je imel srečo, da je premogel premalo poguma in talentov, da bi prekršil več zakonikov in postav katoliškega občestva, kot jih pač je, pijan na kakšni veselici. Neomadeževan po sili razmer tako vandra skozi življenje z enim samim ciljem – obregniti se ob vse, kar štrli iz sveta, ravne ploskve, na kateri prebiva. Seks? Kaj z njim?

Dajte, enkrat ko ne boste imeli pametnejšega dela, malo preklopite na kakšno parlamentarno razpravo in potem razmislite o naslednjem: ali si lahko te ljudi, ki v našem imenu bentijo čez čefurje, džamijo, izbrisane ..., predstavljate v postelji, mrmrajoč običajne libidinalne zmedenosti: »Migaj, češpljica moja, migaj ...« Ali kaj podobnega.

Mogoče to celo počnejo, ampak videti jim pa ravno ni. Bolj so podobni tistim, ki se jim je zjutraj na veceju skislil obraz. Nič čudnega, da jih pri džamiji najbolj moti prav minaret.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri