Tadej Golob: Lezi, diž se, ustaj, sedi ...

  • 24.05.2007

Ministra Karla Erjavca šecto metrov okrog kasarne.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Strašno nerad gledam dnevnoinformativne oddaje. Vedno isto. Na istoku stare priče, na zapadu ništa novo, bi rekel Bora Đorđević.

No, ampak zadnjič sem vseeno prižgal škatlo, ki je bila ravno nastavljena na TVS 1, in tam zagledam prispevek o naši vojski oziroma o obisku obrambnega ministra Karla Erjavca v neki kasarni oziroma, kot se temu danes reče, vojašnici. No, sem si rekel, pa poglejmo.

Svoje čase, ko sem še sam služil JLA, smo drgnili in loščili ob vsakem pomem­bnejšem obisku, in ker smo bili zakotna postojanka na slovensko-italijanski meji, daleč od Beograda ali vsaj armijskega poveljstva v Ljubljani, je bil tak obisk vsak, ki ga je vodil vsaj major. (Ne baš neki čin.) Najprej z drnčem (neka kislina, se mi zdi) in potem še z oljem smo glancali puškine cevi, da bi zakrili njihovo nagriženost (obrabljenost), v spalnice smo natresli peska s poligona in ga drgnili s papučami (natikači), da smo spraskali z linoleja sledove gumijastih podplatov naših desetarjev, posebno pazljivo smo se sveže obrili in ostrigli, poskrbeli, da sta bili v naših kapah igla i konac pa maramica v vsakem žepu ..., kar vse je bilo nedvom­no zelo pomem­bno, če bi nas nenadoma napadli Italijani. Vse je moralo biti po PS (pravilu službe) oziroma – kot smo sami radi rekli, pa tudi naši nižji častniki, kadar so hoteli biti bolj ljudski – po pički. Ko je prišla visoka živina, jo je pričakalo 600 vojaških planšarjev (v dokolenkah in pumparcah) Kasarne Simona Gregorčiča in se trudilo dajati vtis, da je vse v redu in prav. Živina je prišla, si ogledala naše postrojavanje (zbor), pojedla kosilo, kakršno smo mi sami, samo malo boljše, ves čas mrko gledala in odšla. Nikoli ni odkrila kake hujše pomanjkljivosti, pa čeprav je bil ves čas mojega službovanja v Tolminu vojaški stacionar (ambulanta) poln bolnikov z noricami, ki so se veselo prenašale, ker ni bilo dovolj brisač za vse, pa smo jih kradli drug drugemu, in nekih tifusno-kolerično-driskastih izbačenih iz stroja (nesposobnih za delo), ker je počila greznična cev in je drek, ki je privrel na plano, zmrznil v rjav led, po katerem smo se veselo drsali v odmoru pred kosilom. Šestnajstega septembra 1987, ko sem oddal svoje stvari in se sprehodil do avtobusa za rodno mi Štajersko, sem bil prepričan, da sem za vedno opravil s tem sranjem. Kmalu za tem se je itak rodila samostojna Slovenija, v kateri pa – tako sem mislil – se tega (tovrstnega debilizma, ne vojske) ne bomo šli.

Potem pa gledam tisti prispevek in tam Erjavec, minister, odteče z vojački en krogec okoli kasarne, pri tem prepeva bebaste top gun pesmice, potem naredi nekaj sklec, si otre pot s čela in izjavi, da je vesel, ker imamo tako pripravljeno vojsko. Najbolje pripravljeno vojsko na svetu. Novinarka prikimava in pripravi krasen prispevek.

Kljub svojemu dokaj nerednemu spremljanju dnevnopolitičnega dogajanja sem vendarle opazil, da obstaja metoda preverjanja predstavnikov oblasti, ki se ji reče poslanska vprašanja. Saj poznate: pride ta minister, se ustopi za oni mali šankec, predstavniki opozicije ga pa gnjavijo z raznoraznimi vprašanji. Pripravil sem nekaj vprašanj, na katera bi želel slišati pojasnilo. Na večino lahko odgovori minister sam, pri nekaterih bi pa želel mnenje strokovnjakov.

Torej:

Kako to, da si je na noge nadel superge, če so pa vojački okrog tekali v čevljih? Kaj je hotel s tem dokazati?

Kako lahko na osnovi tistih šecto ali koliko metrov že, trdi, da so vojaki dobro pripravljeni?

Kakšen je bil tempo teka, da bi lahko kaj takega trdil? (Sodeč po prikazanem, je šlo za približno šest minut na kilometer, kar je mnogo slabše, kot zmore (še en) šminker Pahor na razdalji 21 kilometrov.)

Podobno – kriteriji ocenjevanj in preverjanja pripravljenosti – pri sklecah?

Kaj je narobe s: Hej, brigade, hitite?

Kako je TV Slovenija izvedela za ministrov kulturno-umetniški džoging in po katerem kriteriju smo zanj morali izvedeti še mi?

Kdaj točno se mu je (ministru Erjavcu) začelo dozdevati, da je Brad Pitt iz Troje, in ali je to še ozdravljivo?

In predvsem – kdo je spustil takšnega človeka na položaj, pri katerem je velika verjetnost, da bo prišel v stik z orožjem?

To je to.

In ker smo že začeli z Ribljo čorbo, z njo še končajmo. Đorđević je, ko ga še nista strla alkohol in velikosrbski nacionalizem, napisal poučno pesmico, primerno za to priliko. Ne morem, da je ne bi omenil.

Kosa gori ispod šlema, valjamo se po prašini, niko od nas pojma nema, da smo davno u mašini, da smo davno u mašini.

Kako je lepo biti glup ...

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri