Tadej Golob: Kurja vas

  • 26.09.2007

A tudžincu siromaku još je veči mrak u mraku.

Medžimurska narodna

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Že zdavnaj sem si rekel, da bom zbiral najbolj bedaste izjave slovenskih politikov, si jih zapisoval v zvezek, ker človek pozabi, pa ne bi smel. Ne bi smel pustiti tem ... Pa saj ne mislim, da je ta poklic sam po sebi prezira vreden.

Med tistimi, ki se lotijo politike, je verjetno precej častnih ljudi s poštenimi nameni, ki niso ravno čisto vsi mentalno prizadeti, a zanimivo je opazovati, kaj se zgodi z njimi po letu, dveh subvencionirane prehrane v parlamentarni menzi, pravic do parkiranja, dodatkov zaradi odtujenega družinskega življenja, zagotovljenih dnevnic, sejnin, pokritih stroškov za to in ono izobraževanje, 12 obiskov groopies TV Slovenija, POP TV, TV Pika, TV3 idr. na dan ipd. Poblesavijo ali kaj …

Na vrhu tega mojega torej samo spominskega seznama je še vedno ona legendarna Bandljeva (neki sekretar v prejšnji LDS-ovski vladi), da je nakup najdražjega možnega majhnega luksuznega letala na svetu za takratnega Drnovška upravičen, ker da bodo z njim po potrebi in v primeru vojne prevažali ranjence. Do današnjega dne nisem našel izrazno boljšega primera, boljši haiku politične bedastoče.

Kar pa ne pomeni, da se ga vsebinsko ne da preseči. Zadnjič sem, recimo, gledal televizijski dnevnik in opazil ministra Zvera zardevati pred samim seboj, jecljaje seznanjajoč slovensko javnost, da bodo odpravili splošni učni uspeh in ponavljanje razredov, ker da ... ekhm, ekhm, eee, eee (ampak on to naredi tako mehko, samo malo spodvije glavo in vleče, vleče ...), ne ponujajo objektivne slike, eee, ekhm, splošnega učnega uspeha, ker pa nočejo zajebat onih, ki si ne zaslužijo napredovanja v višji razred, s tem da, eee, ekhm, eee ... ne bi napredovali v višji razred. Kaj če bi, ekhm, eee, ekhm ... kar odpravili šolo?

(Aja, mimogrede, vas zanima, zakaj so to sprejeli? Če še niste opazili, se je pod tole sedanjo vlado – ne nujno zaradi nje – končala tranzicija. To je v mnogočem v redu, zlasti če ste se znašli na pravi, bogatunski strani. Vse je postalo zasebno, od zdravstva naprej, se pravi kupljivo. Nič več ni treba stati z rajo v vrsti, če imate denar za ledvice pa jetrca, in tako lepo naprej po vseh družbenih celicah. Edino šolstvo, jebenti, edino tega pa vzgoje se ne da kupiti.

Saj lahko vpišete otroka v privatno ustanovo, in to je bilo nekaj časa zelo popularno, v razne ... eh, raje ne bom imenoval, srednješolske nadomestke, ampak kaj, ko vam vrnejo debila, ki po štirih letih uka brez delovnih zvezkov in domačih nalog ne zna šteti do pet.

Ste ga pač prisiljeni poslati v šolanje tja, kamor zahajajo vsi drugi, v državne šole, tam pa nanje prežijo škodljive učiteljice slovenščine, ki se jim sanja ne, kaj je to dodana vrednost, in se raje same poščijejo na izvod Prešernovih poezij, kot da bi spustile iz rok pomembnega razvajenca, ki piše novo mesto tako, kot sem ga zdaj jaz. Pa je minister Zver, lukav kot je, napravil obvoz. Kaj bi se prepiral z njimi, če pa se da drugače. Pa še prav ima – kaj bodo bodočim predsed­nikom uprav take malenkosti …)

In zdaj prihajamo, ja, šele zdaj, do osred­nje teme tokratne zgodbe. Lani, če me spomin ne vara, se je bila bitka za našo prestolnico. Danici Simšič je slabo kazalo, pa se je poslužila najbolj zavržene metode političnega boja, populizma. Če rata Jelinčiču, si je mislila, bo tudi meni. Iskala je sovraga, iskala in, evo, tudi našla: to so oni, ki prihajajo od drugod. Ljubljana je dovolj velika za Ljubljančane, je izustila. Eh, se spomnim, da sem takrat pomislil: frizura pa res naredi človeka.

A na to bi pozabil, tako kot smo na Danico, če ne bi pred kratkim v nekem časopisu prebiral protestov trnovskih staroselcev (Trnovo je sicer prijetnejši del Ljubljane. Tam so znosni lokali in je Trnfest ...), ki jim gre na živce nova vpadnica v mesto, ker da je oni ne potrebujejo. Da je itak samo za dnevne migrante. Tem mestnim branilcem kurje vasi bi rad povedal nekaj naslednjih resnic.

Dnevni migranti vstanemo približno uro prej kot oni. Ko se ljubitelji doma pridelane endivije pretegujoč na svojih balkonih zmrdujejo nad nepravilno parkiranimi avtomobili na obzorju, se dnevni migranti mukoma prebijamo po prepolnih vpadnicah do svojih delovnih mest, od katerih je odvisno tudi to, ali bo to mesto imelo vodo, elektriko, plin, asfalt in podobne samoumevnosti, pa halo Tivoli, Dramo in še kakšno hišo, ki je sami ne morejo napolniti.

Ko se oni s svojimi biciklčki vračajo v svoje oziroma svojih starcev hiške na kosilo, mi razmišljamo o tem, kam naj se damo, ker se nam ne splača do naslednjih obveznosti v vašem mestu skočiti domov. Ker živimo sami na svojem brez slovenske matere in očeta, smo samostojnejši in kot taki samozavestnejši, fizično lepši in spolno krepkejši ter aktivnejši.

Zato smo bolj žilavi in taki bodo naši otroci. Z nami je tako: mi nismo kakor drugi otroci – mi smo dnevni emigranti. Mi se nismo odzibali po zibelkah, naše zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer nas je žgalo sonce in nas je močil dež. Ob teh zibelkah so nam popevale tutujke in prepelice, svetila nam je strela, budil nas je grom. ... Že zdaj nas je veliko, a čez sto let nas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si bomo združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice ...

Ups, malo me je zaneslo. A če bo minister Zver še vse leto uspešno eksperimentiral z našimi najmlajšimi, bodoče generacije novinarjev tovrstnih težav gotovo ne bodo imele.

Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri