Tadej Golob: Kozlovska sodba v Višnji Gori

  • 08.07.2008

Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

In vstal je v tem sodnem zboru višnjan­­­­­skih modrijarhov, starešin in sodnikov Pavle Zaropotaj, prvi sodnik in župan tega starega mesta. In svetlo je sodnik Zaropotaj po množici pogledal, trikrat z usti zacmakal in glas povzdignil menda takole:

»Če smo redoljubni, poslušajmo, kaj pravijo naši zakoni. Deveta in deseta zapoved pravi, da ne smemo ničesar prepisati, kar ni naše, ampak našega bližnjega. Če jaz od koga kaj prepišem, pa to utajim, je isto, kot bi od koga zelje snedel ali pa buče. Drnuljev kozel je prepisal bližnjega blago, ga pregrešno prebral, torej ga obsodimo na smrt.«

In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga.«

Ko se vihar poleže, višji sodnik Zaropotaj pa usede, vstane sivobradi starešina Žužnjal in tako govori:

»Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač okoli tekal, tačas je bilo drugače pri nas doma. Kaj sem hotel reči? Tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in sonce je bolj gorko sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli bolj urne noge, boljše oči in vse živote boljše kot zdaj. Pa kaj sem hotel reči? Da, le ubijmo ga in umorimo, bode vsaj drugo pot vedel prepisovati in tisto potem prebirati pa lagati, da je njegovo.«

Andraž Slamorezec je od veselja poskočil in zavriskal, ko je slišal te modre besede starega starešine Žužnjala. Ali gospodar Gobežel, drugi starešina, sovražnik Žuž­njalov, trikrat z glavo zmaje, v četrtič pa srdito vstane in pravi:

»Kakove so te besede, katere sem slišal? To niso prave besede. Bodimo, Višnjanje moji, pošteni z ljudmi. Saj veste, da imamo našega polža v veliki časti, kar je lepo in prav. Od njega, od našega polža, se čed­nosti učimo. On je pohleven, toliko hišo ima, da jo s seboj nosi, roge ima, pa ne bode, noge ima, pa ne kolovrati naglo,

ampak lepo in počasi leze, kar je prav. Ob kratkem: nikomur nič žalega ne prizadeva. Še mi taki bodimo. Posnemajmo svojega starega polža. Kozlu Liscu odpustimo, on je neumen, ne ve, kaj je prav in kaj grešno. In če to storimo, Višnjanje, bo današnje in vse prihodnje dni Bog vesel, da je Višnjo Goro ustvaril.«

Zdajci se Višnjanje na dve stranki raz­­­polovijo, ena za milost, druga, manjša, za smrt kozlovsko. Ne morejo se zediniti, zmešnjava je velika, srditi postajajo in eni pesti stiskajo.

Višji sodnik in župan Zaropotaj, ki je bil h Gobežlovi večini prestopil, boječ se, da bi prihodnje leto ne bil spet izvoljen za župana, imel je veliko preglavic in križev, da je ohranil red. In ker je videl, da se zlasti zaradi tega pričkajo in pulijo, ali ima kozel Lisec um in pamet ali ne, zmisli se v svoji modri glavi in pravi:

»Možje! Stojte, poslušajte! Kaj bi bilo, ko bi mi po kozla Lisca poslali ter bi ga preiskali in pretipali in razvideli, ali ima pamet ali je nima?«

S tem predlogom sta bili obe stranki zadovoljni in Lukež Drnulja je z mestnjani Kašopiharjem, Lasačem in Črmažem zdirjal domov, da bi kozla pred visoko in častito sodnijo pripeljal.

Ko so prišli pred sodni zbor, kozel se ma­­­­­lo zmeni za vse sodnike in starešine, temveč meni nič, tebi nič se uleže in se z zadnjo nogo prav dobro za vratom popraska.

»Kozel je neumen, ne ve, kaj bi storil, ničesar se ne boji,« sklepa iz tega Gobežel.

»Ni neumen,« vpijejo nasprotniki, in glejte čudo: kozel Lisec zamekeče:

»Mo-go-če ni-sem naj-več-ji, mo-go-če ni-sem naj-moč-nej-ši ...«

»Ali ste videli?« kriče nasprotniki.

»Muho je odganjal,« vpije Drnulja in srdit, da se Lisec tako slabo obnaša, zamahne z batino nad njim. Kozel se ustraši, iztrga se iz njegovih rok, kakor bi devet naglavnih grehov nad seboj imel, zdirja po trgu in naravnost domov.

»To je slaba kozlova vest,« pravijo Žužnjal in njegovi privrženci.

V tistem pride sloveč berač in vedež višnjegorski Flere Krivostegno. Ta je mnogo sveta obhodil, imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi oboleli, bolni umirali.

»Flere Krivostegno naj sodi za vso Višnjo Goro,« oglasi se neka ženska, in naenkrat je Flere sedel na Zaropotajevem stolu, svojo berglo ob sebi vzdignil in jel poizvedovati, kaj je in kako je.

Dolgo naslanja vedež Flere kosmato brado na berglah in misli.

»Višnjanje, tukaj je težko soditi,« pravi naposled, »zakaj greh je storjen in ni storjen. Ko bi kozel zelje požrl, tepli bi ga bili s palicami, da bi bil čutil. In Andraž Slamorezec bi zelja ne bil imel. Zdaj pa kozel ni zelja pojedel, nego je črke prepisal in to utajil. Slamorezcu ni nič škode. Greh malopridne lažnivosti pa ima vendarle kozel nad seboj, zato je kazni vreden. Hum, hum, tu je težko soditi.«

In zopet nasloni kosmato brado in misli.

Proti poldne je bilo, kar vstane vedež Krivostegno, počasi tri prste na čelo dene in pogleda svetlo in veselo po višnjanski drhali.

»Zelje gor ali dol. Za vsako črko, ki jo je sunil, naj dobi s krepelom po nagi riti, tolikokrat, da bode za vse veke vekov vedel, da se to delati ne sme in da bodo oni drugi, kateri bi iste misli morebiti mislili, dobili svarilo, kakovo bo zaleglo.«

In so ga – kot bi rekli v mojih, ne Jurčičevih krajih – namlatili kot bika.

Tekst Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri