Tadej Golob: Ko pivo stopi v glavo

  • 05.06.2008

Za Slovenijo je življenjskega pomena, da se Uniona ne proda nikomur.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Nekaj dejstev …

»Pivo je najčistejša pijača,« je nekoč izjavil Mitja Lavrič, direktor prodajajočega se Uniona, in pri tem mislil na to, da ga sestavlja le nekaj osnovnih sestavin in nič kemikalij, ki naj bi igrale veliko vlogo pri izdelavi konkurenčne pijače, vina. (Da je Louis Pasteur kako stoletje pred Lavričem podobno čistost pripisoval prav vinu, je le dokaz razvoja človeškega rodu in ne nepravilnosti Lavričeve trditve.)

Poleg tega vsebuje to in ono koristno reč, odvaja vodo iz telesa in je primerno za ledvične bolnike. Je hranljivo, saj med dvema žemljicama ali steklenico te tekočine kalorično ni ne vem kako velike razlike. Vsak zdrav slovenski moški, ki je tudi pivopivec, vam zna našteti vsaj deset razlogov, zakaj je pivo boljše od ženske.

Je dobro tudi oziroma predvsem, ko je hladno, pri njem vedno veš, da si bil prvi, pivo ni nikoli ljubosumno na drugo pivo … Pitje piva je družabna stvar, ker vsebuje ravno prav nizek odstotek alkohola, da dopušča količinsko večje in zato dolgotrajnejše konzumiranje. Popiti štiri steklenice piva oziroma dva litra v tej kulturi ne sodi med večje grehe, preden požlampaš dva litra tekočine, pa tudi mine nekaj prijetnega družabnega časa. Pivo, če odmislimo mešanice lokalnega značaja, kot so špricer, bevanda in podobne, je pravzaprav tudi edina alkoholna pijača, ki jo lahko naročimo z izgovorom, da nas muči žeja.

Takole, našteli smo številne izjemne lastnosti te pijače, a se pomenu, ki ga ima za slovenski narod, njegovo zavest in zavedanje, še niti dobro nismo približali. Pravljica gre takole: nekoč je bila država Slovenija in v njej pivo. Oziroma: nekoč sta bili pivi. Ko to pišem, še ne poznam rešitve pivovarske vojne na Slovenskem, ko pa bo moje pisanje izšlo, bo najbrž že prepozno.

A da ne bom zardeval pred svojimi otroki, ko bodo spraševali, na kateri strani sem bil, ko se je bila bitka, naj jasno in razumljivo izrazim in utemeljim svoje čvrsto mnenje: slovensko pivo mora ostati slovensko. In dodam, da vsako drugo prepričanje vodi v zmedo in nered, ki nam nista potrebna.

Prav smešno je, da tako zelo preprostega dejstva ne opazijo cenjeni kolegi drugih slovenskih občil, ko skušajo v imenu nekakšne novinarske objektivnosti in racionalnosti poslušati obe oziroma vse tri vpletene strani in njihova stališča predočiti javnosti.

Objektivnost in racionalnost sta namreč zadnji stvari, ko govorimo o pivu oziroma njegovi prodaji. (Pri tem skušajo gledati samo na gospodarski interes, ki naj bi ga imela Slovenija od prodaje Uniona temu ali onemu tekmecu. Vsega pač ne moremo meriti zgolj z denarjem. Toda o tem pozneje.)

Vsi, ki smo zrasli vzhodno od Trojan, namreč vemo, da je Laško pivo boljše od Uniona, vsi, ki so zavekali na svet zahodno od tega mejnega kamna med Štajersko in ostankom Slovenije, prisegajo na Union.

Oziroma vsaj prisegali so, ko je bil svet še čvrst in razumljivo urejen. Potem so različni marketinški prijemi zdaj enega zdaj drugega pivovarskega giganta nekoliko zamajali to ravnotežje moči, tu in tam so se pojavili otočki konvertitstva na zaključenih območjih avtohtonega zelenega in rdečega prebivalstva, toda globalna slika je vendarle ostala nespremenjena. Plemenska pripadnost se je na Slovenskem zelo preprosto določala s pripadnostjo pivovarski blagovni znamki.

Da ne gre pri tem za vprašanje okusa posameznega piva, pokaže preprost preizkus, ki ga lahko z majhnimi stroški opravite tudi sami doma. Pred zagrizenega ljubitelja piva postavite vrček in ga poprosite, naj ugotovi, za katero od obeh znamk piva gre. Za Union ali Laško.

Devet od desetih bo za odgovor na zastavljeno uganko uporabilo izjemno natančno metodo - ugibanje. Deseti pa se bo zmotil. Kakšne večje vrednosti njihovim izsledkom zato ne gre pripisovati. Sicer pa, kaj sploh je pivo? Ga je narediti umetnost? Moraš za to poznati starodavne recepte, ki jih skrbno, tako kot Coca cola znamenito formulo za svoj karamelni napitek, čuvaš v zastraženih blagajnah?

Po svojem, priznam, nestrokovnem in zato skromnem mnenju bi si skoraj upal trditi, da ni tako. Nekoč sem se udeležil vodenega ogleda pivovarne Laško, kjer o kakšnih starih skrivnostih, zaprašenih sodih in kletarskih mačkih, ki bi pacali skupaj prepoznavni okus njihovega piva, ni bilo niti sledu. Sprehodili smo se po halah z velikimi kovinskimi kotli, ki so jih nadzirali s komandnega centra, podobnega tistemu v jedrski elektrarni Krško.

Vsake toliko je mimo naše gruče obiskovalcev prišepal kak delavec, ki ga ob vsej avtomatizaciji in robotizaciji niso odpustili zgolj iz usmiljenja. In na koncu proizvodnega procesa so na tekoči trak pripotovale polne steklenice piva, na katerih so za prepoznavni okus poskrbeli še z etiketo. Voda, nekaj malega hmelja, kvas in ječmen (ali neka podobna žitarica) plus sodobna oprema – tako se, sem dobil občutek, glasi formula za izdelavo dobrega piva.

Seveda tega krutega dejstva občudovalci piva ne bodo sprejeli. V tej zlato rumeni tekočini, ob kateri smo preživeli toliko prijetnih dni, mora biti nekaj več od siceršnje svete in tako zlahka doumljive preproščine, s katero se ubadamo večji del svojega bivanja. Nekaj več, nekaj misterioznega, nedoločljivega … In so izumili mit o vodi.

Ko se izkušeni pivopivci pogovarjajo o pivu in njegovem okusu, ki naj bi se od znamke do znamke opazno razlikoval, prisegajo na tekočino brez okusa, barve in vonja. Voda je tista, ki ob siceršnji pravilni uporabi vseh sestavin poskrbi za žlahtno aromo in kakovost nekega piva.

Zato naj bi pivovarji črpali vodo iz posebno globokih vrtin, v katerih se pretaka še neonesnažena tekočina, osnovna surovina vsakega piva. Unionu naj bi sode polnila studenčnica izpod Polhograjskih dolomitov, Laščanom iz podzemnih rek Kopitnika (ali morebiti Malča, Šmohorja?).

Tej zgodbi, ki jo po lepoti prekaša le tista o kralju Matjažu in njegovem domovanju v nedrjih Pece, je težko oporekati, kot je približno podobno težko oporekati legendam o obstoju točke G ali bivanju božjem. Posebnih dokazov ne za eno ne za drugo in ne za tretje ni.

In potem se nekega dne pojavi tujec ter poseže v zgledno in krhko ravnovesje mitov in predstav, ki sestavljajo to, čemur pravimo slovenski narod. Pride tako rekoč nepovabljen in se obnaša, kakor da gre res samo za vodo, ječmen, hmelj in kvas. Kakor da kupuje navadno pivovarno, tovarno, podjetje kot vsako drugo in ne enega od gradbenih kamnov slovenstva. »Veste, saj bomo ohranili domačo blagovno znamko, ker ji ljudje najbolj zaupajo,« nam šepetajo na uho, »saj je pivo pravzaprav povsod enako. Laško, Union, Stella Artois … saj je vseeno. Biznis kot vsak drug …«

Pametnejši vedo, da to ni res, in lahko slutijo, kaj se zgodi neki skupnosti, ki uveljavljene in funkcionalne zablode zamenja za tujo modrost. Že bežni pogled v domačo zgodovino ponuja nekaj primerov. Zgodba o Črtomirju, recimo. Črnim ni bilo dovolj, da so človeka vojaško porazili, ne, reveža so še dodatno ponižali z mučnim polivanjem s Savico in ločitvijo od ljubljene Bogomile. Končal je v samostanu, kjer seveda ni bilo ne duha ne sluha več o poživljajočih se nebrzdanostih, ki si jih je lahko privoščil kot član brezbožne, poganske družbe.

Da se nam to ne bi zgodilo, da se ne bi stopili v brezoblično združbo Evropske unije, še preden nas sploh sprejmejo vanjo, predlagam naslednje. V parlamentu je treba nujno sprejeti zakone, ki obe slovenski pivovarni izvzamejo iz siceršnjega gospodarskega sistema, in to tako, da se jima dodeli monopolni položaj na trgu, ki dovoljuje le uvoz omejene, butične količine tujega piva.

V skladu z novim položajem postane zanju pristojno kulturno ministrstvo oziroma Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Seveda morata pred dodelitvijo koncesije obe slovenski pivovarski družbi pristati na zelo restriktivna pravila medsebojnega obračunavanja. In sicer:

Pristati morata na geografsko zakoličenje svojih teritorijev. Za to mora poskrbeti posebna pristojna komisija, ki na podlagi ljudskega štetja oziroma opredeljevanja za to ali ono pivo potegne demarkacijsko črto, ki loči interesni sferi obeh podjetij. Prodaja piva zunaj njegovega interesnega območja je v glavnem prepovedana.

Prepovedati je treba vsakršno reklamiranje, če ni lokalno obarvano. To pomeni, da lahko v oglasih nastopajo samo igralci, ki se trudijo govoriti v enem od dialektov interesnih sfer oglašujoče znamke. Kakršnikoli oglasi, ki temeljijo na generacijski (kot recimo: »Ej, stari, Laško je pa zakon!«) ali podobnih povezavah, ki presegajo omenjeno razdelitev, so prepovedani.

Razmisliti je treba, ali se ne bi bilo smotrno vrniti k stari embalaži oziroma k steklenicam, ki sta jih pred uvedbo novih uporabljala tako Laško kot Union. Seveda je treba ohraniti obe obstoječi nalepki na steklenicah in zunanji podobi pločevink. Že to slednje bi bilo dobro varovalo pred kakšnim tujim prevzemom.

Vse omenjeno velja seveda le, če ostane Union v slovenski lasti. Sicer je konec z nami.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJE: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri