Tadej Golob: Kdor ne dela, naj vsaj je

  • 13.08.2009

O tem, kako je septembra hudo. Popočitniške impresije, depresije ...

V nekem mladinskem delu (pa ne vem več, katerem) sem nekoč prebral stavek, ki se mi je, kot pravimo, globoko zarezal v spomin. In sicer je junak te knjige (mogoče Pika Nogavička?) ugovarjal nekomu, ki se ga (je?) je lotil z znanim pregovorom, da kdor ne dela, naj ne je. »Ne, ne,« je rekel (rekla?), »pravilno se glasi, da kdor ne dela, naj vsaj je.«

No, ta stavek mi pride na misel vsake toliko, običajno pa enkrat proti koncu poletja, ko se vrnem za računalnik in začnem tole kucanje.

»Naj bo fukiš,« je ponavadi rekla prejšnja urednica.

»Naj bo kaj seksa,« reče sedanji urednik.

»Kaj bo rekel tvoj naslednik?« zlobno pomislim, na glas pa rečem: »Ja, seveda, ni problema.«

Ampak je problem. Če pustimo ob strani to, da sem, kar sem vedel, znal, se spomnil, izmislil, mi je padlo na pamet, sem potegnil iz petnih žil ... o fuku/seksu povedal že v kakem od prejšnjih n-tih nadaljevanjih, pa to, da sem v resni življenjski zvezi (punca, dva otroka in dva kredita) in ne bi zdaj o nekih svojih svinjskih maštanjih (ali bognedaj pustolovščinah) ...

Aja, ena stvar pa je, ki jo lahko omenim. Bil sem v Grčiji na počitnicah. Ne omenjam, da bi se hvalil. V tej državi sem bil že kakih desetkrat. Do letos sem v tej deželi večkrat pomislil na Jacka Kerouacka, ki v svoji knjigi Na cesti omenja nekega popotnika, ki je v Atenah pil čaj (ali kavo ali ouzo ali nekaj podobnega) in »opazoval najgrše ljudi na svetu« (citat po spominu).

Tole se malo grobo bere in opozarjam vas, da tega nisem jaz zapisal, ampak v osnovah ima možak, kako naj rečem, da ne bo ... Torej, vedno sem se spraševal, kje najdejo Grki vse tiste lepotice, ki jih objavijo v svojem Playboyu, ki so res čudovite, ko pa jaz na svojih desetih obiskih njihove multiotoške države nisem opazil niti ene same. Ja, niti ene same samcate! Pa bi jo, če bi se motala kje tam okrog, verjemite, da bi.

Če se sprehodiš po Ljubljani, boš v desetih minutah naletel na tri takšne, s katerimi bi se poročil (imel dva otroka in ...), pet za bežno zvezo, šestnajst za eno noč z nekaj alkohola ... Pretiravam, seveda, ampak saj razumete. Poletje je (še vedno). V Grčiji niti ene same. Do letos, ko sem na nekem čudovitem otoku videl tri povsem lepe pripadnice tega naroda, ki bi bile lepe povsod po svetu.

Toliko o seksu.

Če pustimo torej to ob strani, nam ostane september pred nami, ki je sam zase čisto fin mesec in mu nič ne manjka, a je vendarle september, ko so dnevi že opazno krajši pa bolj mrzli in so oblekice daljše (evo, spet seks) in se vsa narava in kar je še tega začne pripravljati na zimo in, naj gre vse v ..., je treba sedeti za mizo in kuc, kuc, kuc, mozgati in ...

Pavza. Grem na kavo. Na svoji levi že imam porcelanasto šalčko iz bifeja preko puta, ker jim je zmanjkalo kartonastih za na pot, pa dobim to in jo potem vrnem. Zdaj se mi ne da do tja (kakih triintrideset metrov), kaj češ, poletje je (še vedno) pa stopim do kavomata na hodniku (sedem metrov in pol). Dolga, brez sladkorja, trideset centov.

Se vrnem in, pazite, debelo v agoniji. Ima me, da bi začel svinjati. Cuzam tisto plastično kavo in razmišljam, kako bi bilo, če bi jo polil po češplji in to potem polizal. Ampak to ne gre, ker je Playboy vendarle erotična, ne pornografska revija. Hm, čeprav ...

Apage satanus!

Zavijem na medmrežje pa malo polistam po časopisju. Na Hrvaškem se je iztiril vlak zaradi herbicidov, v Sloveniji pa poslanci, ki se ne morejo spomniti, kje so študirali. Razumem jih, ker imam sam isto težavo. Sicer sem se zelo trudil s študijem in bil vpisan na Fakulteto za sociologijo, novinarstvo in politologijo toliko časa, da se je ta vmes preimenovala v Fakulteto za družbene vede, a mi je nekako po spletu naključij ni uspelo končati z diplomo.

In tako zdaj – poslušajte SDS-ovci, da boste poslej znali – v svojih rezimejih vedno navedem: študiral na FDV, kar je res, in to dlje kot marsikdo. Je pa res, da sem jaz vsaj bil študent te šole, tako da vam to nič ne pomaga.

Klik, klik naprej ... Sarkozy se je zvrnil med tekanjem po parku. Tip je blefer s svojimi nogicami na iks in tekanjem pri tridesetih stopinjah, to lahko vidi vsak, ki je kdaj vsaj malo potekaval okrog. A, šment, se takoj najdejo pametnjakoviči z opozorili o škodljivosti te dejavnosti.

Citiram Dnevnik: »Med slabosti se uvrščajo tudi tako imenovane tekaške bradavice, ki nastanejo zaradi drgnjenja bradavic ob obleko, ter poškodbe sklepov in prezgodnje staranje obraza.« In zagovorniki, ki »pa poudarjajo, da ta oblika športne rekreacije izboljšuje spolno življenje ter zagotavlja bolj zdrave kosti in srce«.

Sklepi ali fuk, to je torej tu vprašanje?

Me zanima, kaj bi rekla Pika Nogavička?

Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri