Tadej Golob: Katoliška cerkev in jaz

  • 24.05.2007

Razmišljanje, ki nas od banalnega pripelje k premišljenemu.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Zadnjič sva se s Katoliško cerkvijo zapletla v droben konflikt. Ura je bila sedem zjutraj, nedelja, za povrh še deževna, otroka sta po nekem čudežu spala, in jaz bi tudi, če ne bi iz lokalnih cerkva, v katerih sendviču stoji hiša z našim stanovanjem, zadonela vesela četrturna budnica. (Ko smo ga kupovali, smo se spraševali, ali ni mogoče železniška proga preblizu, pa smo spregledali katoliški stereo.)

Medtem ko sem čakal na neizbežno, na to, da se mala blondna radost in njen mlajši brat pojavita ob postelji in zahtevata, naj jima poiščem risanke na enem od treh televizijskih programov, ki jih lovimo, ali pa z njima gledam Garfielda na računalniku, sem razmišljal o svojem razmerju s to organizacijo. Prav posebno intenzivno do tega dne ni bilo, to lahko takoj rečem.

Torej ... Rodil sem se v tovrstno brezbrižni družini in nikoli nisem hodil k verouku. Spomnim se, da smo nekoč zafrkavali (takrat je bilo brezverstvo popularnejši šport, kot je danes) nekega osnovnošolskega sošolca siromaka, ki je obiskoval bogoslužje, in ga provocirali, naj pove, kje pa je ta njegov bog. Rekel je, da povsod okrog nas, in smo potem metali kamenje in pljuvali okoli sebe. A tam, a? A tu, a?

Zadnjič – preskočili bomo stoletja – sem s kolegi sedel na kavi in je pogovor zavil baš k tej temi, se pravi Cerkvi. Pa pravi kolega, da je Cerkev zločinska organizacija z mnogimi hudimi grehi na svoji vesti. No ja, sem rekel, saj jih ima vsaka. Ne, je rekel, konkvistadorji so v imenu vere in Cerkve pobijali Inke. Ja, sem rekel, in naši kmetje v imenu Kristusovih ran partizane, ampak saj bi jih itak, tudi če ne bi bilo turna s križem na lokalnem griču. Ti si tele, je rekel, in kako lahko tako razmišljam; pri tem pa pozabil, da je pred kakšnim letom svojega sina vpisal vanjo. Saj krst to je, ne?

Potem sem bil enkrat prej ali kasneje na pogrebu očeta nekega drugega kolega v vasici pod Nanosom, kjer je izmenično snežilo, deževalo in je zaradi burje vsa ta mokrota šibala od spodaj in od zgoraj in od vmes, in smo pogrebci trpeli ko hudič, dokler se nismo spokali v cerkev, kakor se je Tomaž Humar v svojo odrešilno ledeno luknjo. Tam je bil župnik, uvožen iz Postojne, se mi zdi, in je pripravil tak obred, da me je nehalo zebsti, pa čeprav sem zaradi gneče še vedno stal napol zunaj. Njegovih besed se niti ne spomnim, verjetno kaj o prahu in pepelu in vstajenju, kaj pa naj bi, ampak vse skupaj, cel štimung je bil tak, da me je grel še potem, ko smo človeka dali v zamrznjeno zemljo in rekli arrivederci.

Pred nekaj leti, še v srednji šoli (spet skakljamo), sem še z dvema mandeljcema potoval po Kreti. Takrat tam ni bilo preveč turistov, sploh pa ne slovenskih, tako da je bilo prav lepo. Najeli smo mopede in raziskovali od vseh pozabljene vasice v notranjosti otoka ter pri tem naleteli na odklenjeno cerkvico, v kateri tisti trenutek ni bilo nikogar. Kolega se je zapičil v neko medeninasto posodje na oltarju (ali tam nekje) in ga začel tlačiti v torbo. Znorel sem, da tako ne gre in da nismo Turki, jebenti, in da bom sam poklical policijo, če ne bo vrnil. Dal je nazaj, me pa še danes sovraži. Potem sem razmišljal, ali bi to storil tudi za katolike, če bi bilo treba. Bi. (Se pravi, da se tisto s sošolcem nekako izenači, a ne?)

S kakšnim župnikom sem verjetno kdaj govoril, spomnim se samo enega. To je bilo nekje na Pohorju. Sodeloval sem pri snemanju neke televizijske oddaje, pa je potem ekipa zavila v cerkev, ki jo je upravljal 'simpatičen' tip, tako so rekli, ki nas bo sigurno pogostil. Res nas je nalil z vinom, nam razkazal svojo lepo obnovljeno cerkev, za katere streho je prispeval ta lokalni badžo (to so bili že novi časi), za grušt oni direktor paradržavne firme, dva tisoč litrov vina v kleti je pridelal oziroma so mu pridelali tako in tako, za žrtje pa je poskrbljeno v bližnjem penzionu, kjer mu nič ne računajo. Imel je dolge in redke pa mastne črne lase in je bil nasploh nagravžen. Cankar bi ga bil vesel za kakšno svojo zgodbo.

To so moji neposredni stiki s katoliško vero pri nas in njenimi izvajalci (no, pa malo še z njihovimi pravoslavnimi kolegi). Okej, sigurno je še kaj, ampak v tistem je nehalo nabijati, nihče ni pricapljal k moji postelji, pa sem postal odpuščajoč. Dokler samo zvonijo, še ni hujšega.

Vseeno sem vstal in si prištimal zajtrk. Na mizi je ravno ležala Mladina z naslovnico z židovsko zvezdo iz cigaret. Kar zataknilo se mi je tisto, kar sem mislil pogoltniti, pred očmi pa so mi vstale kolone nedolžnih kadilcev, ki jih trpajo na živinske vagone za Auschwitz. No, sem si rekel, ti tu nekaj tarnaš, drugi imajo pa čisto resne težave.

Tadej Golob

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri