Tadej Golob: Kako sem sosedu uničeval avto

  • 23.03.2010

Zgodba, kot jo na Kranjskem piše življenje.

(Foto: Saša Jankovič Potočnik)

Koliko časa smo že skupaj? Pet, šest let mora biti. V tem času smo si postali že kar domači, kajne? Človek se naveže na svoje bralce in (upam), da tudi bralci na pisca.

No, in ker smo si že tako blizu, vam bom zaupal resnično zgodbo, ki jo doživljam in je po svoje zabavna.

Torej. Enkrat v letu 2009 me je sosed, čigar parkirni prostor meji na moj parkirni prostor, obtožil, da zanikrno parkiram. Tako, da on ne more. Da bi to moral početi nekako bolj desno v okviru tistih belih razmejitvenih črt in da mu nasploh nalašč poškodujem vozilo.

Nisem se prav pretirano vznemirjal. Slovenec pač, sem si rekel in poskušal parkirati bolj desno, da bi imel mir. Sem mislil, da bo pomagalo, pa ni. Nekaj pozneje, na začetku poletja, ko sva si s petletnim sinom podajala žogo na edinem koščku asfalta pred našim blokom, kjer je to mogoče in je, žal, tudi pod njegovim oknom, je pridivjal ven, naju nahrulil zaradi nogometa in spet avtomobila, češ da mu ga namerno poškodujem.

Izmenjala sva si nekaj grdih besed, povedal sem, da bom igral nogomet, kolikor bom hotel, in če misli, da kršim hišni red ali kalim javni mir, ko skušam detetu razložiti, da mora uporabljati obe nogi, če hoče postati dober nogometaš, naj pokliče policijo, pa da vidimo, kaj mu bo rekla. In avto? Kaj je že spet s tem avtom?

»Vem, da mi ga hočeš uničiti. Je žena vidla, da si mi zvijal ogledalo.«

Enkrat sem se s polnimi rokami nečesa res zadel ob njegov špegel. Odložil sem tisto in ga poravnal, to je vse. Na žalost pa je žena videla, kako ga uničujem. Ozmerjal me je še z narkomanom (?), poslal sem ga nekam in šla sva vsak v svojo smer. In, evo, duša naivna, spet sem mislil, da bo mir. Zdaj, ko sva tako daleč, da ne govoriva več.

Potem pa se nekega lepega septembrskega večera s punco in otrokoma po košarkarski tekmi naših in nekih drugih na evropskem prvenstvu vračamo od njene sestre, ki stanuje v sosednjem večstanovanjskem objektu in premore plazmo (ali LCD, nekaj takega pač), ko nas na stopnicah zaskoči isti branilec svojega avtomobila.

»Spet ste mi poškodovali avto!«

Gledam jaz človeka. Od takrat, ko je začel nakladati o tem, se avta nisem dotaknil. Prisežem! S prstom ga nisem niti ošlatal! NIČ! To se da preveriti, samo stopiti je treba do avta, ki je ves lep in bleščeč ...

»Kakšni ljudje ste to?!«
»Glej,« sem mu rekel, »zdaj te pa zadnjič poš...«

Šli smo v stanovanje, zamorjeni, ker ni prijetno, da nekdo hruli nate, ti pa nič kriv. Zdaj sem bil pa že toliko pri sebi, da sem vedel, da ne bo več miru.

Čez teden dni se je zvečer, ko smo prispeli pred naš blok, utrujeni od službeno-šolskih-pošolskih dejavnosti, na njegovem oknu pojavila njegova glava in demonstrativno uperila objektiv kamere na naše vozilo. Glej ga, sem si rekel, pa temu se je ... Nameraval sem zamahniti z roko, češ, kaj me briga, bo vsaj videl, da ne bo nič videl, ampak ... A zdaj me bo pa kar vsakič snemal?

Žrlo me je, vsega sem imel dovolj, vedel sem, da se tudi s to kamero ne bo končalo, in sem se spravil v avto pa odpeljal na bližnjo policijsko postajo. Tam so me razumeli, mi dali prav, a tudi povedali, da mi pametne rešitve ne znajo ponuditi.

Kljub temu sem podal prijavo, ker, sem jim rekel, itak ne bo ostalo samo pri njej in se bomo še videli. Poštempljali smo tisto, obiskali so ga, on je ob tem prijavil mene, češ da sem mu grozil (mogoče sem mu enkrat ali dvakrat res rekel kaj neprimernega, da bi me pač pustil na miru), in policistka je sklenila ravnati modro in naju oba samo opomnila (čeprav bi nama lahko računala 600 evrov po glavi).

Na sestanku hišnega sveta je izjavil, da noče imeti z menoj nobenega opravka več, jaz sem navdušeno zaploskal in – naivnost umre zadnja – mislil, da smo rešili zadevo.

Krompirjeve počitnice smo preživeli v tujini. Naložil sem avto in smo šli in se imeli prav lepo za male pare. Vrnili smo se v soboto zvečer, in ko sem v ponedeljek zjutraj skušal odkleniti svojo kariolo, ni šlo. Najprej sem mislil, da je zmrznila ključavnica, pa sem puhal notri, pa ogreval ključ, nakar sem dvignil roke in poklical mehanika.

»A veš, kaj je bilo?« je vprašal, ko je razdrl zadevo.
»Kaj? Zaskočila se je, ne? Stara jajca ...«
»Ne, ne,« je rekel, »nekdo ti je nalil not sekundno lepilo.«

In res, ko smo si na policiji (kjer sem se zmagoslavno prikazal: evo, vidite, opet ja) ogledali ključavnico, smo lahko lepo videli sled, ki jo je pustilo lepilo, ko je curljalo iz nje, in ki je jaz, bedak naivni, nisem takoj opazil, ker je seveda nisem iskal.

»Saj vas razumemo,« so rekli, »toda ...«

In zdaj, seveda, kao ne vem, kdo je bil ta prasica. Mi pa ob tem hodi po glavi stavek nekega Žida.

»Sami smo si krivi za holokavst,« je dejal (če se prav spomnim), »če bi ustrelili prvega esesovca, ki je prišel razbijat po naših vratih, pa bi imeli mir.«


To zaradi 600 evrov seveda odpade in ostane mi le, da čakam na naslednji podvig neznanega šaljivca.

Tadej Golob, Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri