Tadej Golob: Kako polepšati žensko

  • 07.12.2007

Oziroma nekaj o tem, da je lepota v očeh opazovalca.

Torej, šel sem na neki žur, oziroma srečanje kolegov, da boste laže razumeli, o čem govorim. In po­tem, živijo, bla, bla, bla in malo o vremenu in letnih časih pa to. Mimogrede sem vendarle pogledal okrog, da vidim, kako in kaj, pa koliko je žensk in kakšne so. Saj ne, da bi hotel, to v bistvu sploh ne, ampak za rekreacijo, v spomin na stare čase, ko smo, ne, bili mladi, pa smo, ne ... No, skratka, bacio sam oko malo naokoli in jih preštel.

»Bolj tuga, ne?«

»Ja,« je rekel kolega, »tuga.«

Dve mizi naprej so sedele štiri.

»Tuga tužna,« je rekel drugi kolega in potem smo naročili še eno rundo, ker je bila pač tuga in ker smo bili ravno v gostilni.

Od onih štirih je bila ena pogojno v redu, tri pa bolj kilave. Tudi ona pogojna ni bila ne vem kaka lepotica in njen geštel, kolikor smo ga lahko ocenili sedečo na stolu, ni bil za sedi pet, ampak po pol leta vojske ali dveh himalajskih odpravah ali čem podobnem prisilno vzdržnem pa bi šlo. Druge tri so bile bolj medle, nikakve, če sem iskren, prozorne, zategnjene, take žuljave, skratka. Ljubiteljice knjig ali česa podobnega.

S pivom nismo imeli težav. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Čeprav to ne drži za vse stvari. Včasih, recimo, sem znal s trdega brez odbijalke napraviti salto, danes tega niti pijan ne bi več poskušal. Ampak pirdiza pa še vedno dela. Tudi kolegom. Tako smo je bili veseli, da smo naročili še eno rundo.

Medtem je ona, ki je bila čisto v redu pri sosednji mizi, vstala. Napete kavbojke so šle mimo nas na vece, pa smo, nehote, malo pošpegali.

»Rit ma pa v redu,« je rekel nekdo. Lahko, da sem bil jaz. Drugi trije so bili strinjajoče se tiho. To je pa zdaj zadevo osvetlilo v novi luči. Ker če je pa rit v redu, potem je pa nujno treba to prevrednotiti pa pretehtati in razmisliti. Mislim, ženska je, je ..., kako bi rekel, tiste sorte, da ji nič ne manjka, ali pa vsaj ne dosti, nič odločilnega, pa še rit ma prekrasno. Poglobili smo se v zadevo in naročili še po eno pivo za vsakega, ker nam je bilo nerodno, da bi sedeli za prazno mizo, pa navsezadnje, kdaj smo pa bili takole skupaj zunaj? Kurc, enkrat na ... vsake toliko pa lahko. Samo zdaj je bila pa jeba, ker nam ona pri sosednji mizi oziroma mizo naprej ni dala miru.

»Dobre joške,« je rekel nekdo, čeprav se joški, ko danes razmišljam o tem, niso niti videli, ker je bila oblečena v ohlapen pulover, ki bi lahko skrival dva lešnika ali dve pomeloni, pa navzven ne bi bilo opazne večje razlike, pa še s hrbtom je sedela obrnjena proti nam, tako da mi ni ostalo drugega, kot da se strinjam.

»Čisto dobra za ...« je rekel nekdo drug in pri tem uporabil zares vulgarno besedo, ki se mi jo upira zapisati, pa tudi takrat je bilo zanjo absolutno prezgodaj. Po treh pirih? No, in ker nismo hoteli sedeti tam v zadregi nad kolegom, ki se mu je preuranjeno zareklo, smo naročili novo porcijo.

Lepotica je šla še enkrat ne stranišče, se pravi že drugič. Lahko da je bil to slu­čaj, lahko da je imela prehlajen mehur ali pa je doma spila pet litrov vode ... Prav lahko, da bi s takimi forami preslepila kakega zelenega vajenca, a takega ni bilo med nami. Vsi, ki smo tam sedeli in s tišino pospremili njen mimohod, smo vedeli, kaj počne.

»Če bi jo res scat, bi šla drugače,« je rekel nekdo. Tisti trikotnik, ki se naredi čez kavbojke pri ženskem mednožju, je sigurno skrival krasne tangice, recimo rdeče. Rdeče dišeče in pod njimi ...

»Slastnomastno p...« je rekel isti kolega, ki se je prej prenaglil, ampak zdaj se nam to ni več zdelo tako zelo napačno, ker navsezadnje, kaj pa naj bi bilo pod tistimi kavbojkami, če ne rdeče tangice in pod njimi ...? (Čudno, danes se mi tisti naši pogovori zdijo nekam neprimerni.)

Torej smo naročili še enkrat in pri tem izgubili pregled nad številkami, ki navsezadnje niso pomembne pa tudi spodobi se ne, da bi jih preštevali. Ne žensk, ne koroških Slovencev in ne flaš pirovskih, če smo že pri tem.

Ampak zdaj se nam je pa že bledlo. Tako lepega komada že dolgo ni bilo v teh krajih, o tem smo bili vedno bolj prepričani. Imela je neko žlahtno lepoto, ki je človek sprva mogoče ne opazi, ampak ko jo, pa ta butne mnogo siloviteje. Da o joških in ...

»... njeni pički mastni ...« je še kar naprej krulil oni.

... niti ne govorimo.

Res smo bili nujno potrebni pavze. Ne zgodi se ravno vsak dan, da se mimo tebe v lokalni luknji sprehaja miss sveta, ki glumi, da jo tišči scat. Pa tudi sedela je zadnje minute malo drugače kot prej, nekam bolj izzivalno, pa ko je mahala z rokami ob razlagi, je to počela tako, da nas je, sigurno namerno, rajcala. In ko si je zapenjala plašč, je to počela tako ...

»Čakaj malo, ta gre domov!«

In je res šla. Ampak tam so pa ostale še one tri, in če se dobro pogleda, in seveda smo pogledali, bi se tudi med njimi našla kakšna uporabna. Naročili smo še eno rundo, da malo razmislimo.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri