Tadej Golob: Kaj pa lačni otroci?

  • 04.02.2008

O javnem natepavanju nedolžnih.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Pred leti, ko sem bil še majhen in neveden, so me silili pojesti hrano do konca in pri tem uporabljali tale argument: Kaj pa lačni otroci v Afriki? Kadarkoli sem v otroškem varstvu sedel za krožnikom tistih pomij, ki so nam jih kuhali, in prežal na vedro odrešitve v kotu jedilnice in na učiteljičino/pazničino nepozornost, sem razmišljal o tem. Kaj pa imajo oni od tega, če jaz ne jem ali pojem vse do konca? Bo iz mojega polnega želodca po nekem čudežu hrana zdrsnila še v njihove?

Okej, gremo k fuku, saj zato smo tu, ne? (Samo še majcen ovinek.) Od takrat do danes sem postal starejši in precej pametnejši, pa mi je precej stvari jasnih, tudi ta z verižnim hranjenjem. Ne gre (ni šlo) za to, da bo kdo bolj sit, če se jaz potrudim pogoltniti razkuhano rižoto in zdruznjen krompir s čebulo, šlo je in gre še danes za …, kako naj razložim, da ne bom izpadel staromoden – gre za to, da se ob milijonih crkujočih po svetu zaradi lakote ne spodobi razmetavati s hrano. (Kot se seveda ne spodobi siliti ubogih otrok s pomijami.) Ni olikano, pa amen. Kot ni olikano siliti ljudi s fukom. Pa čeprav zaradi tega na prvi pogled ne bo nikomur nič hudega.

Pred mnogimi leti, v mračnem srednjem veku, so ljudje verjeli, da je fuk nekaj grešnega. Dekleta so morala biti do poroke device, fantje, na katere se je gledalo nekoliko liberalneje, a so vendarle imeli težave, pa si ob pomanjkanju voljnih deklet niso smeli pomagati z rokami, saj bi sicer oslepeli. Skratka, do poroke bolj beda, potem pa tudi ne pretirano živahno.

Pa tega ne, pa tako ne, pa od zadaj ne itn. Seveda stvari v praksi niso bile tako hude. Življenje ima zmeraj prav, pa si fuk kot njegov glavni gibalec že utre svojo pot. Dvomim, da so stari Slovani kaj manj skakljali drug po drugem kot mi danes.

Medtem smo se izvili iz objema rimskokatoliške cerkve in njene morale, ki je fukljanje zavila v plašč noči in potisnila pod odeje, pa še to le v legalizirani, zakonski obliki in v razmnoževalne namene. Seks je pripuščen v naša življenja, postal je ena od potreb, o kateri veselo nakladamo, in ga priznavamo, ga potrebujemo in uživamo. Lačen sem, torej jem, potreben sem, torej seksam. In kot obstajajo kuharske knjige, da nas naučijo kuhati, obstaja vedno več priročnikov, ki spodbujajo k fukljanju, ki je vendar tako naravno in … normalno, no. (Enega od njih držite ravnokar v rokah.)

Okej. Stvari se spreminjajo, jebiga, kaj hočemo. Po eni strani je to v redu. Naše ženske niso več device, smo ga pa zato tudi mi že kdaj prej umočili. Prednosti je, če smo iskreni, več kot slabosti. Kaj me torej muči? Nič velikega, rad bi samo opozoril na to, da fukljanje vendarle ni dejavnost kot vsaka druga in da je treba biti s tem propagiranjem malo previdnejši. Ker se … ker se, recimo, ne spodobi.

Pred časom je Rene, neki pevec ali kaj je že, priredil koncert v ljubljanskih Križankah in v okviru tega prepevanja izvedel fuk v živo. Oziroma plačal je dvema, da sta se tam natepavala. Ne vem, kaj je hotel s tem doseči, in sploh se mi niti ne sanja, kaj bi se dalo s tem doseči. Vsi vemo, kako to gre, vsi delamo to bolje, kot sta onadva na odru (ne da bi videl, bi si to skoraj upal trditi), vsi smo pri tem bolj ‘pokvarjeni’ in ‘inovativnejši’, skratka, kaj je hotel avtor s tem povedati?

Predvsem to me matra, če že moram priznati, to – kaj je avtor hotel s tem povedati? Večina seksualnih nasvetov, namigov, priporočil in podobno nam poleg tega, da pač prodajajo svojo robo, ponujajo še eno tako olepšano podobo sveta. Če se potrudi, lahko vsak pride do neskončnih orgazmov in hudega fuka, ne glede na štartne osnove. Majhen, debel, grd, butast in neroden … ni pomembno, samo znati je treba, pa bo.

Pa ni res. Če je baba grda, bo težko prišla do dobrega seksa. Tako je bilo pri Praslovencih in tako je danes. Kdo od tistih, s katerimi bi res uživala, jo bo pa hotel?

In kaj stori uboga debeluška? Gre in se napije, pa na prvega, ki jo hoče, hlastno migajoč v ritmu nasvetov, ki jih je dobila od prerokov religioznega gibanja fuk-ni-nič-takega. Prehlastno, da še tiste, pri katerih je bila evolucija bolj škrta, mine veselje.

Skratka, fuk je ‘nekaj takega’ in zato bi se morali do njega obnašati skrajno ponižno. Vtikanje ti…, oprostite, penisa v vagino je izjemno intimno dejanje, s katerim nima (ne bi smelo imeti) občinstvo v Križankah čisto nič, 21. stoletje gor ali dol. Eni so pri tem uspešnejši kot drugi, nekateri zato, ker so bolj ‘pridni’ oziroma ‘znajo’, mnogi pa preprosto zato, ker so se rodili srečnejši oziroma privlačnejši. Zaradi obzirnosti do tistih, ki niso prejeli tega blagoslova, bi se spodobilo, da so tiho. Naj samo pomislijo na lačne otroke v Afriki.

P. S.

Ko se je v sedemdesetih med revijami bila bitka za to, katera bo prva objavila posnetke človeškega fuka, je naš bog oče, Hugh Hefner plemeniti, sklenil, da se tega ne gre. Ostali smo pri sramnih dlačicah (in tu in tam kakšnih spodnjih ustnicah). Temu bi rekel prava mera in naj mu v ušesih zveni večna hvala, amen.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri