Tadej Golob: Joški

  • 22.02.2008

Si zaslužijo besedo ali dve.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Različni ljudje cenijo in se navdušujejo nad različnimi naravnimi čudesi. Nekateri postanejo mokri ob pogledu na kapljice slapa Savice, Rinke, Peričnika in kar je še teh vodopršnosti, drugim je bolj pri srcu nežna melanholičnost prekmurskih ravnic in močvirij, tretjim pohorske bukve in temno zelenilo stoletnih smrek, nekaterim urbanistična urejenost dveh mest in pol, kar ju premore Slovenija ... Skratka, kolikor ljudi, tolikor čudi, ali kako že gre staroslovenska. Ampak, fantje, vse omenjene reči zbledijo ob pogledu na dobre joške. Ni je lepše reči, kot je par nihajočih žog pod tesno majico.

Pregledal sem svoje dosedanje stvaritve in s presenečenjem ugotovil, da še nismo obdelali jošk. Bil je govor že o vsem, le joške, te znanilke pomladi, so dobile zgolj eno samo obrobno omembo, ko smo se spraševali o tem, kaj privlači Slovence in zakaj le-ti oziroma mi prisegamo na ritko, zarukani Američani pa na joške, čeprav umetne. Čas bi bil, da to popravimo in joškam izkažemo dolžno spoštovanje.

Še ne tako davno sem tako kot večina moških na planetu (domnevam) živel v zmotnem prepričanju, da so joški pomembni zaradi dojenja otrok. Večji ko so, tem več mlek’ca za naš’ga mulca. Potem pa je sledilo razodetje (najprej na Discoveryju, se mi zdi, in pozneje v porodnišnici), ki ga z veseljem prenašam še na Playboyeve bralce. To ne drži! Obstajajo deske, ki lahko napojijo desetkilskega otročaja, in mlekarice, ob katerih bi lačno vekala še tako majhna otroška usteca. Pa me je, tako sedečega pred televizorjem in oprezujočega po svežih materah, zanimalo, zakaj je mati narava mlečne žleze zapakirala v tako prijetno oblo obliko?

Razlog je ja morala imeti, ne? Nič se na tem planetu ne zgodi brez uržeha, to nam je pa ja znano, nič brez posledic. Recimo, da tam na Kitajskem neka mravlja tiho in skromno prdne pod bambusovim listom. Pa kaj? Nič, pa kaj! En puf, pa drug puf, pa tretji ... in evo vam tornada v Houstonu in toče in pozebe na Zgornji Velki. Zakaj torej joški?

Razmišljal sem in razmišljal in nič pametnega mi ni padlo na pamet in bi najbrž razmišljal še danes, če ne bi vmes odšel na kavo in se do moje mize ne bi primajala natakarica z ... Ne, ni bilo tako, bodimo natančni.

Do moje mize so se primajali joški, ogromen par jošk, največji joški na svetu in nekaj metrov in kako minuto za njimi še natakarica, ki jih je nosila. Ko sta dojklji pluli proti meni in nihali v svojih počasnih amplitudah, usklajenih z dihanjem oceanov, je bilo, kot bi se po mestu sprehajala Godzila. Vse se je treslo in odskakovalo. Napel sem zadnje sile in pogledal okrog. Kar je bilo moških v bližini, od ljudi do vrabčkov, so prenehali dihati, čez spodnjo ustnico so jim tekli potočki sline, oči pa so bile prilepljene na tiste melone. Šele kakšno minuto po tem, ko je izginila za šank, se je življenje povrnilo v našo malo skupnost, zaslišalo se je sopenje in žvrgolenje, srebanje kave in le še bledi obrazi so izdajali, da se je tamkaj nekaj dogajalo.

Kakšna je sicer kaj bila, ta kelnerca? Pojma nimam. Pravzaprav ne vem niti, kakšni so bili ti joški, razen tega, da so bili ogromni. Vem samo to, da so, ujeti v tisti modrc, kipeli, silili ven in da se nam je vsem tam zdelo, kot da bi nam nekdo v možgane vlival cele litre duhovne viagre.

Je mogoče, da so ženske dobile joške samo zato, da jih mi gledamo, se ob tem vznemirjamo in prepuščamo sladkim razmišljanjem, kako lepo bi jih bilo božati, poljubljati, grizljati in sesljati? Je mogoče, da se je ta prašičja mati narava odločila nadlegovati nas sleherno sekundo našega bivanja in opremila vsak pomembnejši delec ženskega telesa z neko podlo oblostjo, ob katero trčijo naše oči, z neke vrste opomnikom, podsetnikom, zakaj smo tu. Ne zato, da bi v miru vlivali vase svoj kapučino in razmišljali o novih nogometnih državnih prvakih ali o tem, ali se bo okus uniona kaj spremenil, odkar ima prste vmes Laško, ne.

To bi sicer počeli, a kaj ko se vsake toliko primajejo mimo te erogene žoge, ki te vabijo k crkljanju, crkljanju, crkljanju ... in še malo niže, niže in še malo niže, dokler nas gol’fiva kača spet ne spelje do solzne doline in k spočenjanju otrok. Vse, kar smo hoteli, ko smo se spustili z dreves in postavili na zadnje noge, je bilo malo miru in nekoga, ki bo izumil televizor, dobili pa smo samice, ki so jim, ko so nič več na vseh štirih nehale samcem tiščati pod nos roso medeno, začeli poganjati joški. Ajde, pa se jim, skoraj v višini oči, izogni, če se jim moreš?

P. S.

In da bi bila nesreča še večja, velikost ni vse. Obstajajo lepi veliki joški in lepi mali pa lepi srednji joški. Obstaja kakih štirinajst ali petnajst sort različno oblikovanih jošk, ki lahko vse po vrsti begajo ubogega človeka. In potem so tu še posamezni detajli, recimo bradavičke, ki so prav tako lahko ... ma, vse sorte jih je, no. Sama sreča, da živimo v takem podnebnem pasu, kjer imamo kakih šest mesecev na leto skoraj mir pred njimi, ampak ko prilezejo na plano (in ko to pišem, jih je že vse polno povsod okrog), je pa jeba.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri