Tadej Golob: Jaz in Tom Cruise

  • 08.11.2007

Ne jejte gob, če jih dobro ne poznate.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Zadnjič sem za večerjo jedel pražene šampinjone, ki sem jih sam nabral. To jed obožujem in sem se prenažrl. Pred spanjem sem pogledal še drugi del Mission Impossible. Potem se je pa zgodilo, da sem sanjal, in to, kar sem sanjal, pripisujem prebavi.

V sanjah sem sedel na kolo in se odpeljal na eno furo gor proti Polževem nad Višnjo Goro, da malo zašvicam in spravim iz sebe ono pohanje. Vroče je bilo in sem res zašvical, ampak mi je kljub temu še kar šlo. Mogoče zato, ker sanje nimajo teže, pa sem bil lahek. In tam v nekem ovinku, na jasi pred gozdičkom, tik pod vrhom, kjer je gostilna, v kateri strežejo polže in palačinke in restan krompir in pečenko, je neka kmetica premetavala seno. Oziroma obračala, kot se pravilno reče.

Ker je bila svetlejše polti, se je pri tem opravilu skrivala za nekakšnim čudnim širokokrajnim slamnikom, ki me je na nekaj spominjal, pa se dolgo nisem mogel spomniti, na kaj, dokler ni dekle dvignilo pogleda in mi je potegnilo. Takega je ja nosil Krokodil Dundee v enki in dvojki in najbrž tudi trojki, če so jo posneli, ampak pod njim tam pod Polževim seveda ni bil on, pač pa njegova rojakinja Nicole Kidman.

Sramežljivo, čeprav nič kaj slučajno, me je pogledala izpod sprednjega roba in prav takrat se mi je menjalnik zataknil, ko sem hotel rukniti v nižjo, ker je ratalo zelo strmo, pa sem moral stopiti s kolesa. Blago sem zaklel, češ, kao, pa je šel rekord, in potem, ko že stojim, vprašal njo:

»Kaj pa vi tukaj? Tako daleč od doma?«

Zardela je, povesila pogled in začela hitreje grabiti posušeno travo.

»A niste vi doma v Avstraliji?«

Spustila je grablje, zaihtela v dlani, in ko sem že mislil, da ne bo nič, in sem zmeden stal tam ob biciklu, je vendarle spregovorila.

»Bila sem ...« Nekaj časa molk. »A zdaj sem tukaj ... našla svoj mir.«

»In kako kaj gre?« Nekaj sem moral vprašati.

»Težko je ... brez moža pa velika

kmetija ...«

Pri tem je začela tako nespodobno pogledovati po meni, da sem se ustrašil za svojo dostojnost tam v onih tankih oprijetih kolesarskih hlačah, pod katerimi seveda ne nosiš spodnjic.

»No, boste že nekako,« sem potem rekel, čeprav je res, da je pri nas osamljenim dekletom na kmetijah bogu za hrbtom res malo teže, sedel na kolo in odpeljal. Za menoj se je slišalo pojačano hlipanje. Nisem se ustavil. Kam bi pa prišli, če bi hoteli rešiti vsako padlo hollywoodsko zvezdo?

Ustavil pa sem malo više pri gostilni, da spijem pivo, ki sem si ga nedvomno zaslužil, rekord gor ali dol. Dve mizi sta bili zasedeni, večina pa jih je samevala, tako da je natakarica takoj pritekla, kar me je presenetilo, ker se je Jožica znala obirati, pa če ni bilo tam nikogar. Ampak ni bila Jožica, bila je neka črnolaska, ki sem jo od nekod poznal, pa nisem vedel, kam bi jo dal, dokler ni spregovorila, in to v španščini, ki je sicer ne govorim, takrat, tam gori, pa sem jo po nekem čudežu, in me vprašala, kaj bom.

Pljuckal sem ono pivo in razmišljal, le kaj počne Penelope tukaj v tej divjini in kako je mogoče, da že druga nekdanja Cruisova krujza tukaj, ko je prisedla.

»Že dolgo sem si te želela spoznati,«

je rekla po špansko. »Ne bom okolišila.

Če me hočeš imeti, sem lahko takoj tvoja,« in je pri tem tako lepo gledala s svojimi črnimi očmi, da bi se večina moških verjet­no zelo težko uprla, ampak kaj, ko so mi šle na živce vsiljivke. Če bi ona samo prinesla tisto pivo pa potem tiho slonela tam ob šanku in me tu in tam ošvrknila s pogledom (pa ne preveč očitno), bi se naslednjič tudi ustavil tukaj.

In ko bi pri enem takih obiskov ob kakšnem slučajnem dogodku načela to temo, bi imela šanse, tako sem pa samo vljudno odvrnil, da me to veseli, da pa žal nimam časa, ker moram biti še pred temo doma, ker mi ne sveti luč na biciklu.

Ker je cesta asfaltna, ob vrnitvi spustim kolo, da gre po svoje, in šibam v dolino kot Floyd Landis, ko si malo pomaga s kakšnim napitkom. Cesta je ponavadi prazna, treba je paziti le na kakšen zaostal traktor, ampak tokrat sem se pa skoraj razbil ob nekem avtomobilu, ki je parkiran, kot da je svet njegov, stal za nepreglednim ovinkom. Zaklel sem, ko se mi je uspelo ustaviti, potem pa besno stopil do neprevidnice, ki je sedela za volanom kabrioleta, da ji povem svoje.

Nisem ji, to pa zato, ker me je pričakala že do pasu gola in nič ni kazalo, da se misli ustaviti pri joških.

»Pridi, pridi ...« je hlipala in se ponujala.

»Kaj pa Batman?« me je presunilo.

Če se lotim Katie, ali ne bo priletel od nekod s svojimi špičastimi ušesi?

»Saj je še dan,« je hitela in bila že v samih hlačkah, »on pa dela samo ponoči.«

Dan, ja. Zadnji sončni žarki so še lizali Krim v daljavi in po izkušnjah sem vedel, da bo v pol ure trda noč. Odbrzel sem v dolino, pričakujoč še kakšno presenečenje, ki ga pa k sreči ni bilo. Ko sem spravljal kolo v kolesarnico, je pozvonilo. Mislil sem, da mobilc, pa ni bil, ker ga niti nisem vzel na turo. Pozvonilo je namreč pri vratih in me zbudilo, da sem se ves omotičen odmajal pogledat, kdo bi lahko bil in pri tem premišljeval, kako to, da mi niti v sanjah ne uspe biti malo prodornejši ...

Odprl sem in tam je stal Tom Cruise. Vljudno se je predstavil in mi začel razlagati o neki cerkvi, katere pripadnik da je, in ali bi se želel včlaniti. Mežikal sem tam pred njim v samih gatah in majici, dokler ni videl, da mi je nerodno, mi pustil prospekt in rekel, da se bo še oglasil.

Odslej bom gobe raje kupoval v Mercatorju.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri