Tadej Golob: Izmislite si svojo Uršo Čepin

  • 21.01.2010

Kako do rumene hrane brez škode in slabe vesti.

Zanimivo, nikoli ne kupim rumenega čtiva, ne gledam takšnih televizijskih oddaj, a vem skoraj vse, kar mora človek vedeti o naši rumeni sceni. Nekako kar kap­lja do mene.

(Foto: Ilustracija Sašo Jankovič Potočnik)

Tako na primer vem, da so štajerskega slavčka zadnjič na neki čagi neki tipi hoteli pretepsti, vem, da je Sabina Remar zapustila Cimeta in je zdaj že z nekom drugim (ali medtem že s tretjim). Vem, da je izšla knjiga, povest oziroma zgodba o Urši Čepin (dragi kolegi so mi jo dostavili po mejlu, hvala, res), da jo je napisala neka Nana Zeneli ali nekako tako, ki piše že nadaljevanje o tej naši sceni, v kateri bodo poimensko navedeni bolniki s hepatitisom in okuženi s HIV, pa da je neka naša misica napisala detektivko in da ima mož mame Cirile, zmagovalke Kmetije, kratkega ... Niti minute onega kmetovanja si nisem ogledal, pa vem.

In, zanimivo, mnogo teže si zapomnim, katero predstavo bodo ta mesec premierno zaigrali v Drami, ne vem, ali trenutno v našem lepem prestolničnem mestu igra kaj pamet­nega v kinu, se dogaja kak zanimiv koncert (no ja, to pa vem, bile so Majke), doma imam že mesec dni dve po dvesto strani tanki Steinbeckovi knjižici, s katerima se mučim, z enim očesom na Tortilla flat, medtem ko mi drugo trepeta z bolniki dr. Housa.

Kako je to mogoče? Zakaj gre rumeno tako zlahka v naša srca, jetra in možgane, kaj pametnejšega pa mnogo teže?

Mogoče zato, ker nam rumeno dozirajo v tako velikih količinah, da se, tudi če nočeš, nekaj vendarle prime. Ko greš na kavo pa čakaš kolega, je kje v bližini skoraj vedno kakšno takšno čtivo, Hamlet pa bolj poredko. Ampak, saj bi ga lahko vzel s seboj, če bi že čutil potrebo po njem, pa ga ne. Bi polistal, če bi ležal tam?

Nekaj drugega bo. Po mojem mnenju govorimo o izvorni človeški potrebi po poflu. Tako nekako kot po slabi hrani. Vsi vemo, kaj je zdravo, in da je to zelenjava pa sadje, sočivje, da so to sestavljeni ogljikovi hidrati z nizkim glikemičnim indeksom in podobno, in tisti, ki nočemo nositi airbaga, se trudimo, da bi glodali korenje, ampak vsake toliko pa še najbolj žilavi zbezljamo na horse burger z majonezo. Po možnosti ob treh zjutraj s tremi piri v riti, ko – kot bi rekli pri vojakih – priplava na dan naš pravi jaz. In ta pravi jaz bi masten šnicl s čebulo. Kurc gleda mislije.

Zato tisto vprašanje, ki smo si ga najpogosteje zastavljali v zadnjih mesecih, in sicer kdo za vraga je Urša Čepin, sploh ni tako zelo pametno. Že res, da je Urša Čepin pevka, ki je nikjer ni slišati, voditeljica TV-oddaje, ki je nihče od nas ni videl (te pa res ne), lepotica, ki ni lepa, in princeska, ki je poročena in ločena s princem, ki prodaja avtomobile. Urša Čepin je reality show na dveh nogah. To je njen poklic. Podobno Damjan Murko.

Zahteven poklic. Večina med nami ga ne bi mogla opravljati. Da se ga lahko greš, moraš posedovati določene vrline, pa fino je, če nimaš otrok. In to, priznam, me pri Čepinovih malo žuli. Če se že njima ne zdi nič narobe razlagati prek tabloidov, kdo je imel koga nagega v kleti in kdo je koga silil v kaj, pa ločitev gor pa ločitev ne pa ja ...,

bi se lahko zaradi nič krivega deteta malo ustavila. (Povsem mogoče je, seveda, da so v resnici ljubeča družina in gledajo na te stvari, kot pač gledamo na službo. Domov je ne nosimo.)

In ko sem tako mozgal o teh rečeh, sem prišel do zanimive zamisli, s katero bi po eni strani zadostili našim potrebam po brskanju po človeški mizeriji in plehkobi (po 'hitri hrani'), pa pri tem ne bi nihče zares trpel. Če vsebina sploh ni pomembna (ne videz ne kaj drugega), če je vse, kar šteje, zgolj pripravljenost na igro, potem predlagam, da izumimo virtualne Urše Čepin.

Z današnjo tehnologijo ni to nič težkega. Malo photoshopa in kar je še teh dizajnerskih programov, malo animacije, malo pisateljevanske domišljije (in pri tem bi prav rad sodeloval), malo pomoči kakšnega nezaposlenega muzičarja, pa dobimo materiala za lahkotno prebiranje, naslajanje in zgražanje, kakršnega si doslej kljub vsemu nismo mogli niti predstavljati.

Kdo fuka koga in kdaj in kje, vse v detajlih, pritaknemo lahko kak umor, posilstvo, sadomazo, grupnjake, mamila, krvoskrunstvo, slepe mehiške lepotice, kakšno virtualno celebrity iz tujine, pač po željah občinstva in oglaševalcev. Nobenih težav s sodišči, nobenih zapletov z junaki iz krvi in mesa, ki zlahka zbezljajo, ko jim svečava stopi v glavo, nobenih nerazumnih zahtev po honorarjih (razen virtualnih za potrebe zgodbe). V ta navidezni svet pa za večjo verodostojnost poturimo Dam­jana Murka. Primernejšega si itak nihče ne bi znal izmisiti, pa še otrok nima.

Tekst: Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Foto: Bor Dobrin

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri