Tadej Golob: Ich bin ein Ljubljančan

  • 09.04.2009

 

Po kolk je kaj danes solatka na placu?

(Foto: Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik )

 

Pred leti sem se sredi mrzle zime znašel v mestecu Dawson v Yukonu v Kanadi, zelo blizu polarnega kroga ali morda celo že v njem, ne vem več. Naselje je zraslo ob nekoč zlatonosni reki, na močvirnem terenu, ki začne drseti, ko poleti za kak mesec odmrzne, zato so vse hiše postavljene na kolih, tako nekako kot na Ljubljanskem barju.

Vse skupaj me je še najbolj spominjalo na tisto v nadaljevanki Severna obzorja: povsod sneg in led pa krokarji okoli smetnjakov in tu in tam kaka osamljena duša, ki je hitela v svoj ogrevani pickup. Ko pa se zvečeri, ti nad glavo miglja aurora borealis, severni sij.

Neki večer sem padel v družbo v lokalni gostilni, in ker novih obrazov tam ni ravno na pretek, so me ogovorili, prijetno smo pili pivo in se pogovarjali. Med njimi je bil eden z izrazitim francoskim naglasom, pa sem ga vprašal, od kod je. »Iz Dawsona,« je rekel. »Ja, to že, ampak drugače?« Potem mi je razložil neverjetno lep običaj, ki ga poznajo v tem kraju. Vsak, ki preživi v njem eno samo zimo, dobi položaj polnopravnega prebivalca mesta.

Če je tam, ko Klondike odmrzne, kar se zgodi aprila, je njihov, pa naj zavija, kakor hoče, in nihče ga ne gnjavi s tem 'drugače', ker so itak vsi na neki način 'drugače'. (Da pa je bil v prejšnjem življenju kuhar v Parizu.) Tako je na severu Kanade, ker je Kanada velika država.

V Sloveniji, v deželi vrtičkarjev, je seveda tudi drugače, ampak drugače drugače. Ko je Danica Simšič pred leti vodila svojo kampanjo za drugo županovanje v Ljubljani, je bila njena udarna izjava, ki sem si jo zapomnil, da je Ljubljana dovolj velika za Ljubljančane.

Saj veste, zaradi parkirišč, prometa in gneče nasploh, s katero so v naši prestolnici sami križi in težave, ki jih povzročajo dnevni migranti. Da bi bilo čisto drugače, če bi Neljubljančani iz Trzina, Višnje Gore ali Vnanjih Goric ostajali 'doma'.

Simšičeva prihaja s Fužin, če se ne motim (ki, zanimivo, še pred ne tako mnogimi leti niso bile Ljubljana), zato bi človek pričakoval, da bo vajena vsega hudega. In, prav tako zanimivo, s Fužin prihaja naslednji, ki ga kmetje motijo. Govorim o Goranu Vojnoviću, Dnevnikovem kolumnistu, avtorju romana Čefurji raus (ki ga priporočam, ker je super). Izhaja sicer iz drugih predpostavk, na živce mu gredo tisti, ki se odseljujejo iz Ljubljane, ampak poanta je ista.

Ljubljančan, tak kot se zagre, si lahko le, če stanuješ na ožjem mestnem območju (denimo znotraj obvoznice), vsi drugi, predvsem tisti, ki se zaradi nekih sebičnih vzrokov izselijo (navaja umirjeno življenje, zvoke vaških škržatov in čričkov, spanje ob šumenju gozda in žuborenju potoka ...), so pa izdajalci.

No, v našem bloku na kmetih, resda ob potoku, a tudi ob železnici, ki pelje proti Novem mestu, ki ga preglasi, in morebitne vaške škržate pa čričke tudi, stanuje enajst družin (poldružin, posameznikov ...). Vsi smo tam zaradi enega samega sebičnega razloga. Ker smo bili 'prekratki' za stanovanja v Ljubljani.

Kaj češ, mama in ata nam ga nista šenkala. 'Tako je to, tako to gre,' bi rekel Vonnegut oziroma 'tu nema neke silne mudrosti' (Predin-Gibonni). Zato smo pa kmetavzli jezni in z veseljem vstanemo malo prej, se zlobno nasmehnemo in gremo zaparkirat prave Ljubljančane, in tudi sicer počnemo točno tako, kot pravi neki internetni odziv na Vojnovićevo pisanje:

»Ljubljano nam svinja in onesnažuje 120 tisoč podeželanov, ki iz svoje podeželske idile prihrumijo v službo v prestolnico, tu povzročajo gužvo in zastrupljajo zrak, poberejo LJ-plačo, popoldne pa so že na svojem hribčku in zadovoljno jodlajo, pri čemer ne skoparijo s šimfanjem čez glavno mesto, ki ga prav sami najbolj izkoriščajo.«

Pravi Ljubljančani oziroma edini Ljubljančani medtem zahajajo v kino in v gledališča (če najdejo parkirni prostor), vikende preživljajo v ožjem mestnem središču pa na tržnici pa na sprehodu ob novozasajenih vrbah ob Ljubljanici ... Medtem pa nepravi torej jodlamo, okopavamo krompir ali kaj se že okopava, motovilec in endivijo, decembra pa primemo prasca za noge.

To je zanimivo v tej Sloveniji, ta lokalna pripadnost, ki si jo je skoraj nemogoče na novo pridobiti, ko si jo enkrat zapravil. Preden sem se preselil na periferijo, sem namreč dvajset let živel v tem prijaznem mestu, dve desetletji sem bil torej pravi Ljubljančan, pa me nihče ni imel za Ljubljančana. (Razen tistih mojih s Štajerske, za njih sem bil Ljubljančan – močvirnik.)

Po dveh desetletjih plačevanja davkov glavnemu mestu sem se dialekta skoraj znebil. Ni pomagalo. Pa sem hodil v kino in v gledališča. A, ne! Še vedno sem bil oni iz kategorije 'drugače'. Pač si nikoli nisem prizadeval spoznati nekih lokalnih for, nisem vedel, kaj in kdo je trenutno in ... Takih vaških posebnosti, za katere sem mislil, da mi jih v Ljubljani ne bo treba. No, ja, spregledal sem, da gre še vedno za zelo zelo majhno mesto.

Bo treba še enkrat v tisti Dawson.

Tadej Golob

Ilustracija: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri