Tadej Golob: Hočete erekcijo? Na kolena!

  • 25.02.2008

Zakaj ima vedno več sodobnih deklet težave s potenco

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Vsaka poštena ženska revija ima nekaj, čemur pravijo moški pogled na zadeve. In obratno, vsaka poštena moška revija ima žensko kolumno. Od te številke tudi slovenski Playboy. V počastitev njene uvedbe sem ji sklenil posvetiti tole razmišljanje. V bistvu odgovarjam na vprašanje, ki večino ženskih kolumnistk, tudi našo, najbolj zanima, in sicer: kam so šli vsi ti mladi fantje ... s krepkimi batinami. Kam so se izgubili greha vredni moški. Evo, kam.

Naj je imel stvarnik dober razlog za to, da nas je ustvaril takšne, kot pač je, ali pa je bil samo len, niti on sam ne more zanikati, da je svoje delo opravil površno.

Rodili smo se nepopolni, kar dokazuje prav delitev na spola. Lahko bi storil tako kot pri nekaterih rastlinah, ki so se sposobne same oprašiti in za to ne potrebujejo ne srednjega napadalca ne posvečene posode, in nam s tem marsikaj prihranil, ampak ni. Nam je dal možnost, da v njuni združitvi, v sparjenju jingajanga, lunemeseca, zemljezraka, Richarda Burtona in Elizabeth Taylor (Radka Poliča & Milene Zupančič) dosežemo nirvano ali se je vsaj skušamo dotakniti. Od nekajminutnega veselja ali do svetega zakona, dokler nas smrt ne loči. A če je zadeva šepala pri nastanku, je v svojem razvoju ubrala razumljive ovinke. Vsaj na začetku.

Tako so kakih dvajset kil težji in bolj poraščeni moški dobili bolj divji videz, znali so pljuniti dlje in ni treba biti antropološki Einstein, da bi razumeli, kako se je takim bitjem lepše podala gorjača kot pa golokožnejšim, krhkejšim in zaobljenejšim različicam človeka, ženskam. V osnovi smo bili mi izdelani zato, da mlatimo bizone in jih prinašamo k zakurjenemu ognjišču, ženske pa zato, da mečejo trske na tisti ogenj. In da, če je treba, tresnemo po glavi koga, ki se zmoti v hišni številki. Upam, da se strinjamo.

Nadalje se moški in ženske razlikujemo po genitalijah. Tudi to še ni sporno. Mi imamo kladivce, one nakovalce, mi rožico, one vazico, mi miško, one hiško ... Nalašč podajam vso reč malo metaforično, kajti njen simbolni pomen je prav tako pomemben kot praktično funkcionalni. Mi z našim orodjem orjemo, prodiramo, nabadamo, mi penetriramo, osvajamo, zabadamo ... One tam med rože ležejo in se delajo fine, mi pa batino v roko in navali, razpali, udari ... požigalce slovenskih domov ... Ampak za to pa potrebujemo erekcijo. Pri tem ne mislim toliko na stoječnost samo kot na željo po njej, po jingajanganju. Razumete formulo? Mi divji – one nežne, mi močni – one krhke. One: »Ah!« (sprenevedavo, kao začudeno), mi – potenca, juhuhu!!!

Toda stvari so se sčasoma spremenile, to naravno ravnovesje se je porušilo. Bizoni so pocrkali, nadomestil jih je Mercator, ki za nabavo hrane ne zahteva več posebnih mišic in tudi ne posebnega poguma. Moški in naših dvajset kil smo postali nekako odveč. In ker se ne moremo več dokazovati z vihtenjem gorjače, smo se začeli skrbneje oblačiti, umivati, lišpati ter se tako poženščili. In če v starih časih ni bilo prav veliko prostora za bleferje – je prinesel domov betek/biftek, ali ga pa ni in zaman opravičevanje, beži luzer! – stopiclja dandanašnji po svetu na milijone moških pavov, ki bi, če ne bi bilo strica Jankoviča, krepali od lakote.

Dekleta, matere in žene pa (dolgo časa) nič. Njim so (bili) všeč. Sprememba pač ali kaj. Lepo dišijo in tako punčkasto zgledajo, ker hodijo na spinning in tae bo. In jokajo in gledajo iste filme in berejo iste revije in verjamejo v točko G in erogene cone na vsaj še 36 drugih mestih in šetajo pse svojih bivših in razumejo, da morajo biti včasih tudi same, da morajo z žensko družbo ven in da imajo slabe dneve in službo in sindikalce ... in svoje potrebe.

Tako se je svet v zadnjih nekaj desetletjih obrnil na glavo.

Ženske so si izborile moške pravice, moški migreno in z njo mlahavost. »Erekcija« modernih moških (bolj duhovna impotenca kot telesna) ni več del serijske opreme. Sodi med klima anlage, šibedah in lite feltne, če se izrazimo po avtomobilsko. Dobite jo za doplačilo. V starih časih bi vsaka poštena ženska z gnusom izgnala mehkocurnika iz svoje postelje: »Izgini, pa pobijaj sovražnike in zbiraj njihove skalpe, dokler se ti čvrstost ne vrne!« Danes gre z njim k terapevtu, k urologu ali v lekarno. Kot da je bolan.

Da mi ne bo kdo očital staromodnosti ali moškega šovinizma – saj ne pravim, da je to slabo, pač samo razmišljam. Vsaka stvar je za kaj dobra in pes vašega bivšega je tudi živo bitje in zahteva svoje ..., ampak še zmeraj smo pri vprašanju, ki vas muči od zore do mraka, od mraka do dne: kako do pravega moškega, do plemenitega divjaka z željo, opremo, znanjem in pogumom za uresničitev te želje?

Hm, ko je bila žogica na naši strani, smo v tisočletjih hrepenenj po voljnih devicah razvili razne taktike in strategije. V pomanjkanju prostora vam lahko ponudim najstarejšo in v povprečju prav tako učinkovito, kot so vse druge. Spustite se na kolena pa kakšno zmolite. Ni hudič, da se ne bi kdo prikazal.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri