Tadej Golob: Hinkoti

  • 22.01.2008

Prijatelji, ki nam vzbujajo slabo vest

Vsi jih poznamo, vsi jih srečujemo, vsi smo jih deležni. Kolegov hinkotov. Pridejo, pa sedejo k nam za mizo v kafiču in čakajo. Naročijo kapučino tako kot mi, ga srknejo podobno, kramljajo z nami o potežkočah življenja in se človeku zareče. Primigljajo mimo napete kavbojke in stegneš jezik, kaj pa češ, saj smo ja lihkar o potežkočah, prjatli, badiji, frendi, pa blekneš nekaj o ritki, ki bi dala užitka ali kaj podobno breztežno gostilniškega in fašeš pridigo. Naj si bo besedno, eksplicitno, bi rekli, ali samo z nečutnim, obsojajočim ksihtom.

Da si poročen, čeprav tehnično gledano nisi, da imaš otroka, da bi bil čas, da se zresniš ... Pa o tem, kak odnos ima on doma s svojo ženo, da sta imela sicer nekaj težav, ki pa sta jih zgladila, in tako naprej in tako naprej, pa še nekaj besed kot odnos, zaupanje, gradnja le-obojega, bla, bla, bla ... In zmeden poslušaš tega Mojzesa, ki bi ga moral sterat nekam in mu že enkrat povedat, da ga njegova ljubezniva-zaupljiva-odnosna žena na večernih urah spinninga serje z lastnikom te kolesarnice, kar vedo vsi razen njega debila, in da od čvekanja v gostilni še nobena ni zanosila in nobenemu otroku ni bilo hudega. Ampak ne.

Zgrabi te neka slaba vest (ker kaj pa veš, če niso tresljaji tvojih besed res na neki zvit način predrli opno njenih tankih hlačk, se zgurali tja not do maternice, tam pocrkljali jajčece, da se je oplodilo ... mislim, še kaj bolj čudnega se je pripetilo), in ko se zaveš, je že prepozno. Odgovorni dolgočasnež je že odjadral nekam naprej k novim žrtvam v svojem svetem boju zoper meseno poltenost drugih.

Kar bi bilo v redu, recimo v redu, sprejemljivo, če bi bil tip angel, ampak ti ne obstajajo. Obstajajo moški z večjo ali manjšo potrebo po špeganju v tuje tangice, obstajajo bolj ali manj spretni pri tem, obstajajo popolni levaki (in največ tistih, ki kažejo s prstom, sodi mednje) in obstajajo taki, ki jim je čut za to neznano kdaj utonil v zimsko spanje, se potuhnil, a ti so vsaj vljudni, ko ti iz ust izleti kakšna pohotna opazka. Tiho sedijo za mizo, in ko se znebiš kakšne mastne, presenečeno pogledajo: »Aja, saj res, madonca, sem pa čisto pozabil.« In jih je v nasprotju s samooklicanimi zvestimi ljubitelji lastnih žena tega celo nekako sram in se skušajo do druge runde popraviti.

Nekoč sem za Playboy intervjuval človeka, ki mi je na vprašanje o vohanju tujega zelja odgovoril nekako takole (in potem pri avtorizaciji, ko mu je potegnilo, odgovor vrgel ven): »Monogamija,« je dejal, »je bitka, ki traja vse življenje. Včasih v tej bitki zmagaš, včasih izgubiš.« Ta moto bi morala za svojega vzeti naša revija, ne pa tistega o vsem, kar moške zabava. Skrajni čas bi že bil za en tak neodgovorni slogan. Bom, če bom, če ne, pač ne. (Ker kaj pa mi tule navsezadnje prodajamo? Običajno življenjsko mizerijo ali sanje?)

Taki smo (na tem mestu je bolje uporabiti množino), večino življenja itak samo lajamo, ampak če bo na krožnik padlo kaj mastnega slastnega, pa če bomo imeli en pir v riti, bomo prigriznili. Bog nam ni dal dveh polnih jajc zato, da bi se nam mečkala med bedresi. Že prav, jezuskristus, lepo, da ti je ratalo in si zdržal in se prebil čez vse skušnjave, sploh ko si bil tak frajer in bi si lahko privoščil, ampak po drugi strani te pa en klinc gleda, tebe in tvoje hinavljenje in onegavljenje okrog Magdalene, pa sveto družino in sveto državo in reklce pa kravate pa osemurni delovnik.

Klinc gleda vso dresuro, kajti ko pride naših pet minut (in prijetno kavarniško okolje je za to ravno pravšnje), se, grrr, grrr, prebudi felix leo v naših genih in potem ... Dobro, če že ne lev, pa vsaj skuštrani koker španjelček, ki mora tu in tam za spoznanje glasneje zacviliti.

Zdaj se bo sigurno našel kdo in prijavil, da on pa že ni tak, da je zvest svoji itn., ampak družinska revija, kot je Playboy (kot je pravilno ugotovil Tomaž Lavrič alias Diareja v pogovoru v prejšnji številki), ima za kurbirskost moške nature ostra merila. Če ste se kdaj v poročenem življenju za trenutek dlje ustavili v tujem dekolteju kot pa ob ruti kakšne mestne klerikalke, ki se v nedeljo po maši spušča po stopnišču frančiškanov proti Tromostovju, ali vam je oko za spoznanje trznilo v junijskem sprehodu po mestni fusgengerci, pa čeprav si tega niste želeli in ste se upirali in tiščali zenici in zrkla in veki narazen, ampak, jebenti, trz, trz, ni šlo ..., potem ste naš.

Kuhan in pečen, pa še pohan in fino serviran. Potencialna moška svinja. In tudi, če dejansko ne prakticirate fukljanja zunaj domačega ognjišča in se skušate izogniti že pomisleku nanj, se nimate nobene pravice repenčiti nad tistimi, ki si (vsaj) v duhu (ponavljam, vsaj v duhu) dopuščajo še kakšno možnost. Saj ni treba, da zaradi tega rdite v nedolžni obraz, ampak vsaj pri kavi nam dajte mir. V gostilni lahko govorimo, kar hočemo. (Evo, še en moto!)

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri