Tadej Golob: Goltam, torej sem. Vsaj to.

  • 25.01.2008

O pomanjkanju parkirišč pred nakupovalnimi centri.

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Menda je človeško telo zelo velik in neracionalen porabnik energije. Nenehno ga je treba krmiti, presežek energije oziroma hrane skladišči kot maščobne obloge, ne pa kot mišice, recimo, le-te pa začne goltati takoj, ko pokuri sladkor v krvi. In evo, ostanemo brez mišic, a z maščobnimi oblogami. Bedasto. Mogoče je bilo to potrebno takrat, ko smo se mastili z mamuti in je pračloveku uspelo jesti enkrat na teden, preostalih šest dni pa je ležal s polnim vampom na tleh votline, tiho poprdevajoče prebavljal in čakal, da se še kakšen slonjeglavi kosmatinec priklati okoli vogala, pri tem pa po malem tanjšal šlauh okrog pasu, ki takrat niti ni sodil med estetske prekrške.

Je pa treba priznati nekaj. Namreč to, da naši želodci zahtevajo približno enak tretman vsak dan skozi vse leto. 1. januarja ali 24. julija. Kar je v redu, saj ta logika ponuja dobro osnovo za načrtovanje nakupovalnih središč, kamor se je preselila hrane potrebna raja, in parkirišč okoli njih. Do tod vse lepo in prav. Razmišljajoč človek bi potemtakem lahko sklepal nekako takole. Mercator v zgornji Šiški pokriva območje, ki ga poseljuje iks ljudi. Ti ljudje morajo na dan použiti ipsilon jedi, da preživijo. Ker sta iks in ipsilon konstanti in ker je konstanta tudi število parkirišč okoli trgovine in ker lahko, recimo, 3. oktobra brez težav najdem parkirno mesto, bom potemtakem tudi recimo 22. decembra našel svoj prostor, tako kot vsak dan kupil kruhek in mleko pa kaj sadja, kakšno sočivje ... in odpotoval življenju naproti. Klinc, ne bom ga.

Ne bom, ker od srede novembra do novega leta dne ali kako minuto prej, se pravi pred zaprtjem lokala, ni najti praznega boksiča za moj’ga avtiča. Vse je zasedeno, vse pomendrano, vse poteptano ... Kaj lahko iz tega sklepamo?

Da se v prednovoletnem obdobju poveča potreba po kalorijah, saj jih takrat telo več pokuri. (Ampak saj smo vendar rekli, da ne, ker ... Se pravi …) Ali:

Da se zaradi nekih psiholoških momentov poveča potreba po hrani, čeprav zanjo v bistvu ni nobene potrebe. Kaj bi lahko bilo vzrok?

Evo odgovora oziroma odgovorov Playboyevega inštituta za sociologijo in psihologijo množic, ki nam je prijazno ponudil roko. Pojasnilo je troedino, tako kot vse velike resnice človeškega bivanja.

Težavo gre iskati v zgodovinskem spominu, ki še vedno prežema tukajšnje prebivalce in je izražena v pesmi letos zelo popularnega Srečka Kosovela o Starki za vasjo ali tako nekako in krompirju v oblicah, o katerem sanjajo premrli otročki. Lakota! Ta je dolga stoletja pestila tukajšnje prebivalstvo. Suša, povodenj, ostra zima, vojne, pa posvetna in cerkvena oblast, vsak je stegnil prstke po krompirju na talarju, tako da za neposrednega pridelovalca in uporabnika na koncu ni ostalo nič ali skoraj nič. In ko je temu po nekem čudežu uspelo nategniti imenovane in se dokopati do polnega korita, je pač jedel, dokler je kaj bilo. Danes je hrane sicer v izobilju, že kar nekaj časa nam večini nič ne manjka, ampak navada nam še vedno ne da miru.

Čredni nagon oziroma, kot se strokovno reče: ‘Kamor vsi Turki, tja tudi mali Mujo’. Ljudje se v večji gruči počutijo varnejše, kar je razumljivo. Vse čredne živali se. Ko se lev zažene za tropom zeber, na primer, je bolje okrog sebe imeti čim več soživali in si tako povečati možnost, da je med njimi kakšna počasnejša ali sočnejša. Se pravi, da ni dobro preveč tuhtati sam zase pod kakšnim baobabom, če gre večina pit k reki, pa čeprav nisi žejen. Je treba dvignit rit, poiskat prvi nakupovalni voziček in ga napolniti po vzoru drugih. Sploh, ker nikoli ne veš, kakšni časi nas pričakujejo in kaj vse nas čaka. Konec leta je za to še posebej prikladen, ker je lahko mejnik za vse mogoče. Za vesoljni potop, recimo, in z njim lakoto.

Obstaja življenjsko obdobje, v katerem večini med nami hrana vendarle ni na prvem mestu. Nekateri ga imenujejo z izrazom mladost ali s kakšnim podobnim, mi pa se bomo pravilno strokovno držali terminov »paritveno obdobje« oziroma »seksualno aktivna doba«. Težko je podati veljavni časovni razpon tega stanja vseh prebivalcev Slovenije, v grobem pa lahko ocenimo njegov začetek na pozno otroštvo in njegov zaključek na zgodnja trideseta. Do te starosti si večina med nami že omisli stalno žensko, in ker v naši kulturi ni dovoljeno ob njej nagovarjati še drugih, se tak moški znajde brez življenjskega smisla. (In podobno, domnevam, tudi ženske.) Komu razkazovati mišice, pred kom otresati jezik? Pa se človek popraska po glavi in začne razmišljati.

»Nekaj vendarle moram početi. Naj si nabavim malo boljši avto?« In gre in si ga nabavi. »Hm, kaj zdaj? Si nabavim še boljši avto?« Pa gre in si nabavi še boljši avto. »Hm, naj ...« In si nabavi najboljši avto na svetu ali pa bankrotira. In medtem ko tako razmišlja za mizo, grizlja prestice. Pa krompirček z majonezo. Pa restan krompir s pečenko. Pa kremenatlce in krompir s pečice. Pa svinjske krače (in krompir) ... Pa se tako sčasoma kurčič zvije v smotek in vampič ga prekrije.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri