Tadej Golob: Fotoseansa (2. del)

  • 17.12.2007

Iz prvega dela: avtor besedila v deževnem novembrskem dnevu dobi navdih za erotično zgodbo. Za potrebe zgodbe postane Playboyev fotograf, ki ga obišče model, potreben nege intimnih predelov. V studiu se ona sleče do hlačk in ...

Kako naj sleče hlačke, če naj jih ne bi imela? Torej:

»A nisi rekla, da nimaš hlačk?«

»Šalila sem se,« je skoraj zašepetala in mokro pogledala.

Bo v redu? Ali raje:

»Kako pa to? Ko sem šla od doma, jih še nisem imela.«

Ne, tisto prvo je bolje. Se pravi:

»Potem tudi tisto s fantom in frizurco ne drži?«

Slekla je hlačke in sedla z napol razprtimi bedri v svoj fotelj.

»Kaj praviš? Bo v redu?«

Blond, definitivno blond, nedvomno natur. Lepo obstriženo, spedenano, kot se šika. Narobe obrnjena solzica, kar je tudi v redu. Črtic in takšnih in drugačnih trikotnikov ali celo goličic se človek naveliča.

»Bi moral pogledati malo bliže.«

»Prosim.«

Pokleknil sem, jo prijel za kolena in primaknil oči. Uf! Pa kaj je s to punco? Vame je puhnil smrad Delamarisovega tekočega traku na dan, ko jim pripeljejo dva dni stare sardele. Od zlepljenih usten je v obliki majhnih kapnikov viselo nešteto strdkov belega toka, mogoče celo kakšna kapljica stare sperme ...

Hecamo se. Torej:

Pokleknil sem, jo prijel za kolena in primaknil oči. Uf! Kaj naj rečem. Lepše je tudi sam ne bi znal očediti. Vsa sveža in dehteča je dihala pred menoj, čakajoč na dotik, da odpre svoje cvetne liste.

»Lepo, ampak ...«

»Ampak? Ampak kaj?«

Ja, ampak kaj? Zdaj smo tik pred ta glavnim, ki je nekako končni cilj erotičnih zgodb. Ker kakšne erotične povesti bi pa bile, če se v njih ne bi natepavalo? Do tod smo torej prišli in je v redu, jedro torej imamo, manjka nam pa zaplet pa potem razplet oziroma poanta. Fuk kar tako, fuk zaradi fuka samega ... Ne vem, ali bi to šlo. Se srečata dva, naskočita, očedita in razideta. V čem je štos? Hm, poskusimo takole:

Mogoče je trajalo samo sekundo, težko ocenim, ampak dosti dlje že ni moglo biti, ker ..., hm, one, ki je niti po imenu nisem vprašal (na to smo čisto pozabili), še niso zgrabili krči v nogah. No, v tistem momentu mi je šlo skozi glavo celotno življenje. Naj vam pošteno priznam (naš lik vam prizna, ne jaz, da ne bo pomote), moja mladost je bila, kar se fuka tiče, bolj tako tako. In, saj veste, kako je: oni brez posluha grejo študirat glasbo, motorični debili gimnastiko, tisti z vsestranskimi psihičnimi težavami psihi­atrijo, jaz pa po fotoaparat in v Playboy.

Evo, pa ga imamo, ta zaplet. Človek-zajec-obremenjenec pred odločilnim trenutkom. Bo? Ne bo? Bo oslinil prst in ga pomočil ali ne? Da vidimo:

Ampak tokrat je bilo drugače. Bližina tistih zapeljivih gub, mogoče vonj, ki se je sproščal od, se mi zdi, že rahlo nabrekujočega ščegetavčka in kot v počasnem posnetku, kot upočas­njen svetlobni meč Luka Sky­walkerja, se mi je sprožil jezik in razmaknil vratca.

»Mmmm ...« je zapredla.

»Mmmm …« sem zamomljal.

»Mmmmmm ...«

»Mmmmmmmm ...«

»Mmmmmmmmmm ...«

Mmmmmm kaj? Bistvo erotičnih zgodb je, da so erotične oziroma rajcih oziroma take, da človeka ob njih prime, da bi si malo sam pomagal. (Zato je v redu, da so objavljene na eni strani v reviji, ker je z eno roko zelo težko obračati liste.) Če hočemo, da so erotične, morajo vsebovati opis spolnega akta in spolnih organov, po možnosti čim manj metaforično. Pesniki že lahko nakladajo o rožah in školjkah in podobnem, mi, erotopisci, pa ne. Po drugi strani pa je število človeških genitalij in pritiklin, ki so uporabne pri tem početju, omejeno, prav tako tovrstne situacije pa število na­stopajočih ... Skratka, hitro se lahko pripeti ponavljanje. Ampak s tem mmmmanjem tudi ne moremo prav dolgo več. Torej:

Mokrota je vela od nje kot od najbolj vlažnega novembrskega dne (samo precej topleje), ko je odmaknila utripajoče mednožje, me posadila v fotelj in ga izvlekla.

»Ups!« je rekla, »kaj takega!« (kot kao nekaj velikega) in ga pogoltnila.

»Mmmm,« sem pohvalil.

»Mmmmm,« se je slišalo iz kleti.

»Mmmmmm ...«

»Mmmmmmm ...«

Zdaj pa menjava položajev, pri tem pa paziti na ohranitev tempa. V porničih to rešijo s kadriranjem, mi pa bomo izvedli takole:

Bilo je tako prijetno, da sem moral za trenutek ali dva izgubiti zavest. Ko sem se ovedel, je namreč čepela na mojem tiču in mešala, mešala u pič...

Vulgarnost je tukaj na mestu kot verističen, bi rekli, opis njenega početja. Saj veste: mešala, zelo mešala in nato mešala u ... Še finale (malo se nam že mudi):

Spet se mi je utrgalo … in ko sem med postorgazmičnimi krči (recimo, da obstajajo) prihajal k sebi, je ležala na drugi strani sobe, vsa razkrečeno blažena, kapljalo je od nje in motno je gledala.

»No,« sem se pobiral s tal, iščoč pri tem kak kos blaga, da bi popivnal luže, »zdaj, ko sva se tako lepo ogrela, bi pa lahko še kaj pofotkala, a ne?«

»Pofotkala?« je rekla, »na to sem pa čisto pozabila.«

Eto, to je to. Ni bilo prav težko, in če bo deževje še trajalo, se lahko spomnimo še kakšne.

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri