Tadej Golob: Fotoseansa (1. del)

  • 27.12.2007

Erotična zgodba na deževen dan.

Evo, november. Dež oziroma sneg na Kredarici. Vse se je pokrilo, vse zakrilo, do naslednje otoplitve. Pa mi je padlo na pamet, da bi napisal erotično zgodbo. Da nekako prebijemo ta čas. Poleg tega pa zna to vsak, ni hudič, da ne bi še jaz.

Sedel sem za svojim računalnikom (to je zdaj že zgodba, v kateri jaz sedim za računalnikom. Za lažje razumevanje jo podajam v poševnem tisku.), ko je vstopila. Ona. Ne, tako ne bo šlo. Valjda ona, kdo pa drugi, menda ne on. Tisto ona torej zbrišimo. Zdaj pa, kdo je to ona? Sodelavkaa Ma, ne, njih že poznam, in če do zdaj nisem trznil, zakaj pa bi? Zaradi dežja? Ne, torej, recimo: plavolasa, z dežnika ji je kapljalo, prezebla je bila videti, utrujena od dolge poti, pa blato je imela okrog škorenj. Ma, ne, spet ne! Kdo je zdaj to, mati Cankarjeva ali kaj! Tako pa je to, če te v mladosti silijo s slovenskimi klasiki.

Od vsega zgoraj pustimo samo to, da je bila plavolasa, pa nadaljujmo: plavolasa je bila videti, a kako naj človek ve, ali je res? Je njeno mednožje, ki pokriva hribček medeni in kot nežen puh mladih račk pičkico sočno, tudi takšno ali gre za barve gostih gozdov domačih na kak mračnejši dan? Ne, ne, ne! Kaki gozdovi, kake račke, predvsem pa kaka pičkica v drugem stavku, jebenti! Kaj bo potem v tretjem? Prehitro, prehitro! Ostanemo torej pri tem, da je vstopila, da sem jaz sedel za računalnikom in da je bila blond. Tudi o tem bi se dalo razpravljati, zakaj blond, ne pa recimo brinet, črnolasa ali navsezadnje plešasta, ampak če se bomo zajebavali s takimi malenkostmi, ne bomo prišli nikamor.

»Dober dan,« je rekla. (okej, to pustimo)

»Živijo,« sem rekel jaz. (ki sem bolj domač pa malo starejši)

»Je tukaj Playboy?«

»Ja,« sem odgovoril vprašujoče. (kao,

je, ja, ampak zakaj te zanima)

»Rada bi se slikala za Playboy,« je rekla in sramežljivo priprla oči.

Šit! Ona bi se slikala, jaz pa sedim za računalnikom in sem torej novinar. Jaz bi se moral sklanjati z lupo nad osvetljevalno mizo z diapozitivi, s fotoaparatom okrog vratu. Čeprav zdaj, ko se vedno več dela z digitalci, bi lahko tudi sedel za računalnikom ... Ma, ne, gremo na začetek zgodbe in malo popravimo, da bo takoj vsem vse jasno: Sklanjal sem se nad diapozitivi neke Ljubljančanke, ki je imela krasne joške pa slab izraz na obrazu, in razmišljal, kaj naj s tem. Mnogi tega ne vedo, ampak slabi joški se dajo skoraj vedno malo popraviti, mehanično podpolcati, bi rekli na rodnem Štajerskem, ali računalniško obdelati, z neprijaznim ksihtom so pa težave. In potem ona vstopi in reče dober dan itn.

»Lepo,« rečem jaz, »bova šla v studio

pa bova videla, kako in kaj.«

»Samo …« je v zadregi obstala.

»Ja?«

»Sem še devica.«

Devica? Od kod pa zdaj to? Kako je to priletelo notri? Ne, zbrišimo in namesto tega:

»Ne nosim hlačk.«

Tudi to se sliši butasto, priznam. Kaj ji bodo hlačke, če se bo itak slekla, ne? Potrpite, to je fora.

»Kaj ti bodo hlačke? Saj se boš itak slekla!«

»Slekla? Mislite do golega?«

»Ja, seveda, do golega.«

Moral sem zgledati butasto, ker je začela pojasnjevati.

»Ne, ne, ni to, kar mislite. Saj vem, da objavljate fotografije golih deklet in nimam nič proti temu. Navsezadnje sem zato tukaj,« in je spet malo priprla oči, »ampak, danes imam menstruacijo.«

Menstruacijo? Pa kaj je meni!

»... ampak, danes si nisem obrila nog.«

Res nisem gladek, priznam.

»... ostala sem brez fanta, sama pa si ne znam urediti frizur'ce.«

To je bolje, tako bi pa šlo.

»Ah, če je samo to,« sem rekel in napravil malo pavzo, »se bova pa morala znajti brez tvojega fanta.«

Tega ne bi smel reči. Planila je v solze, na kolena pred menoj, me objela, odprla zadrgo in izvlekla ...

Kreten! Gremo naprej od brez tvojega fanta.

Spet je pogledala izpod oči, ampak tokrat se mi ni zdelo več tako sramežljivo.

»Bi res?«

»Bi, ja,« sem rekel in potegnil mach tri in brivsko peno iz predala ...

Iz predala? Hm ...

»Bi, ja,« sem rekel, »samo po peno skočim in po žiletke. Kar tukaj počakaj.«

In sem stekel čez cesto do kioska. 'Pridem takoj' je pisalo na zaprtem okencu. Pa lih zdaj si se spomnila malcat. In ker Mercatorja na Bavarcu prenavljajo, sem ulovil avtobus in se odpeljal v Šiško do centra ... in se v uredništvo vrnil ob šestih zvečer, ko se je pojavil prvi mrak. Nekaj se bo treba spomniti.

»Bi ja,« sem rekel, pobral fotografsko opremo in mimogrede zavil še k sosedam na Cosmopolitanu, kjer so ravno takrat svoji reviji prilagale promocijski set za nego intimnih predelov. (Mojstrsko, a?)

V studiu je bilo hladno, ker je nekdo spet ugasnil ogrevanje, kar je za moje delo zelo moteče. Kurja koža na fotkah ni najbolj dobrodošla, je pa res, da jim vsaj bradavičke stojijo.

»No, da vidimo,« sem predlagal in se namestil v fotelju, enem od naših pogostih rekvizitov.

Slekla je plašček in pod pulijem nakazala zajetni čvrsti joški. Mmmm ... Potem so šli čeveljci. In hlače. In puli. Mamma mia ...

»A ni nekam mrzlo tukaj?«

»Saj se bo ogrelo, brez skrbi.« Mene že od plašča naprej ni zeblo.

Snela je modrc. Slišalo se je samo šelestenje tesktila in moje požiranje sline. Ostale so samo še hlačke.

Kakšne hlačke, saj smo rekli, da jih ni?

(Se nadaljuje.)

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri