Tadej Golob: Džazno, džabest in itak

  • 12.02.2009

Ne žrite se. Na vašem mestu bi bili tudi mi ovce.

V časih, v ne tako redkih trenutkih, se zalotim razmišljajoč o tem, kam gre ta svet in kako je danes nekako vse slabše, kot je bilo nekoč. To niso prijetna tumbanja, ker opozarjajo na neizbežno minevanje časa in vsega drugega. Še včeraj sem tekal po zelenih poljanah, brezskrben kot ptiček na vereji, in šel na živce generaciji, ki me je skušala vzgojiti, danes pa sam za svojim stolom črtim prihajajoče rodove. Pa ja ne, da se staram?

(Foto: Ilustracija Sašo Jankovič Potočnik )

Zadnjič sem sedel v družbi novodobne študentarije v nekem lokalu po športiranju, ki nas druži, in čakal na debato, ki jo bomo načeli, in se je veselil, ker se mi zdi, da so bila naša razglabljanja tam na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta vedno zanimiva, pa ker se nasploh rad pogovarjam in družim. Ženske, jasno, ampak tu in tam pa tudi glasba, film in celo knjiga in podobno nakladanje. Tokrat pa, z generacijo, ki je takrat nastajala: vinjete.

Kaj z njimi, če doživiš karambol, in kako do nove. Je treba prinesti tisti odrezek, tiste številkice (ki ne vem, kam sem jih dal), ali je treba – tako kot v Avstriji – s seboj privleči kos šipe, na katero je prilepljena, ali je mogoče dovolj samo potrdilo mehanika, da je šipa fuč. In naprej, da vemo, kako je z našimi mehani­ki, ki bi potem kot po tekočem traku izdajali taka potrdila, in še, da se je zadnjič ta stari zaklal, ker je prodal avto in z njim tudi vinjeto, ki gre v tem primeru novemu lastniku ... Kolega, približno ista generacija kot jaz, je ob tem pripomnil, da bi mu pač moral zaračunati 55 evrov več, se pravi, recimo, 7055 evrov ... Eno uro. Spil sem pivo, pa potem še eno, pa ni pomagalo, in sem odšel domov, ker mene, to sem ugotovil v tisti uri, vinjete čisto nič ne zanimajo.

Pred tem smo torej športirali, in to ob glasbi, ob radijski postaji, ki vrti največje uspešnice minulega stoletja (ali nekega podobnega časovnega obdobja), se pravi disko glasbo iz sedemdesetih-osemdesetih. Nisem je prenesel takrat in je še danes ne maram. Z izjemo Abbe, nje sem se navadil (jebenti, res se staram). Oni pa nič. Njim je fino, ko jim tam ena Mariah Carey popeva Kenlija ali pa Boney M kak­šno svojo. Potem sem enkrat privlekel s seboj Iggyja Popa, ker se mi zdi športu primerno nabita glasba (tudi sicer), pa sem ga po treh komadih odstavil, ker nisem prenesel očitajočih pogledov (kva teži!). Večina ni zanj nikoli slišala, je pa za Mileta Kitića, čigar koncerta ob srbskem pravoslavnem novem letu se, žal, niso udeležili, ker je stal 25 evrov.

Vseeno jim je. Če zna Mile Kitić napraviti žur, pač Mile Kitić. Če Severina, Severina. Če v Zagrebu gostujejo Stonesi, pač tis­ti teden oni. Če kak vplivni ljubitelj medvoških O! Kult obudi njihov kult, okej, pa oni. Tisti teden. Če Izraelci pobijejo pol Gaze, jo pač ... Koga? Sicer pa 106,4 in Kenli in vinjete. Kako se je to moglo zgoditi?

Razodetje je prišlo pred pisoarjem, nad katerim je visel reklamni panojček, polep­ljen z eno od Mobitelovih reklam. Za neki telefonski paket. Totalni cirkus. Džazno, džabest in itak. Kasneje sem videl še njeno televizijsko inačico.

Dobro, atraktivno, ena boljših slovenskih reklam zadnjega časa, pravzaprav ... v najstniškem slengu. In ko sem takole opazoval plakat ob usihajočem studencu, mi je potegnilo, da sem jim delal krivico, tem najstnikom in malo starejšim namreč. Niso oni krivi.

Nič bolj žilavi, uporniški in razgledani se nismo rodili, samo pri miru so nas pustili. Ničesar nam niso mogli prodati. Nobenih telefonov ni bilo, nobenih računalnikov, nobenih energijskih pijač, nobenih nizkoalkoholnih hibridov med pivom & limonado, vodko & sokom, nobenih kmetij, barov ali big brotherjev, nobenih boardov, kajtov ... še rolerjev ne, kotalke smo imeli pa že od prej. Nobenih blagovnih znamk, po katerih bi človek hrepenel. Prvi avto je bil rabljen jugo. Nič takega, za kar bi potrebovali svoj sleng in ga peglali do primernosti za javno rabo. Saj se pravzaprav skoraj ne spomnim več, kako smo takrat govorili, vem pa, da noben kreativni direktor ne bi odobril džambota s sloganom pridem poz­no, jebem grozno, ki je bil v moji družbi nekaj časa zelo popularen. (Itak jebem grozno? Grozno jebem. Itak ...?)

Tako da, dragi mladinci, jaz nisem nič več jezen, ker moram zaradi vas poslušati največje glasbene omlednosti minulega stoletja, ker ste tihi, medli in neopazni, ker vas skrbi razlika med tem in onim telefonskim paketom, tem in onim elektronskim pripomočkom, programom, ponudbo ... Če sploh kaj. Mi bi na vašem mestu isto. Medtem si pa Marjan Kramar (kdo?) in podobni izplačujejo za približno 18.181 vinjet denarnih nagrad po glavi. Džabest!

Tekst Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri