Tadej Golob: Dragi dedek Mraz

  • 08.01.2009

V letu 2008 si bil, kar se materialnih reči tiče, ena, oprosti, navadna pizda. Ne bom ti razlagal, zakaj. Ti že veš. Nisi hotel ali nisi mogel? Kakorkoli, ne pišem ti zaradi darila. Itak sem prepozen, ker pač revija izide z zamikom in bo januar, ko boš tole bral, in ker ga itak ne bi dobil. Rad bi samo, da zdaj, ko nad nas prihaja finančno-gospodarska kriza, urediš tako, da ne bom ravno edini, ki jo bom občutil. Pa bi želel:

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Da tistih nekaj sto Slovencev, ki jih je ujelo obilno decembrsko sneženje v Dolomitih, zasuješ s še obilnejšim sneženjem. Da jih odkopljejo julija iz apartmajev in hotelskih savn z izstradanimi zobmi, zapičenimi v maso svojih rossignolk, elank in kar je še tistega s poudarjenim stranskim lokom. To za začetek.

Da, ko boš pravično porazdeljeval finančne tegobe med ljudi, ne pozabiš na lastnike novih avtomobilov, daljših od štirih metrov in pol, zlasti na družinske očete z enoprostorci, če imajo psa in hišo ali večje stanovanje v Ljubljani.

Spomni se tudi na tiste, ki stanujejo v družinskih gradovih, pa čeprav ti še ne bi bili napisani nanje. Odvzemi jim jih. Naj se domov, v najeto stanovanje na Fužinah, pripeljejo v rabljenem cliu, ki je izvrstno vozilo za štiričlansko družino.

V Afriki še tega nimajo. Ne pozabi na njihove žene in drugo vozilo! In ko se že ukvarjaš z avtomobili, uredi, da bodo njihovi prodajalci, zastopniki in drugi promotorji trpeli lakoto in se v službo vozili z avtobusi.

Zaračunaj vsem, ki po tridesetem pametujejo brez otrok. Kresni jih z Boscarolovim davkom, dokler ne bodo priznali: »Pojma nismo imeli! Žal nam je.« In opravili svojo dolžnost. Za vsak vrtec, rolerje, smuči, letovanja, kmetovanja, selitve v več­ja stanovanja ..., ki jih plačujemo, medtem ko se oni zajebavajo po svetu.

Nadalje, daj, v tem letu, za foro zamenjaj novinarske in pravne tarife. Ali pa novinarske in tiste, ki jih dobijo razni sanatorji, ekonomski svetovalci in člani nadzornih svetov firm, ki so jih uspešno potopili, pa nikome ništa. Daj, da enkrat v življenju zaračunam tako kot oni: črka po en evro in ločilo po 30 centov. In se potem izgovarjam, da so pač taki ceniki, postavke ..., kaj hočemo, in da oni za osem ur dela dobijo osemkrat pet evrov pa noga.

Potem prisili Igorja Bavčarja, da vrne zadnji cent, ki ga je kdajkoli prejel za uspešno vodenje Istrabenza, pa če bi moral za to prodati svoj dvoinnekajtonski avto, bajto, ženo in otroka. Da gre delat na eno od pump, ki jih je šenkal Avstrijcem, in to ne kot gospod benzinao, pač pa kot čistilec šip, odvisen od napitnin. Še prej pa naj se nam opraviči v imenu vseh, za katere smo verjeli, da najbrž več delajo ali znajo ali bog ve kaj in da imajo zato več, mnogo več kot mi. Ni šlo za to.

V tem istem slogu uredi še z vso borzno zalego, ki je prodajala meglo, in z nekaterimi drugimi podobnimi poklici in ljudmi z odprtimi računi na Kajmanskih otokih in mantrami, kako da je denar pravično razporejen.

Potem lopni Pahorja po glavi, in potem še enkrat in še enkrat in še enkrat, da se bo ovedel (in če se ti pri tem zalomi, slava mu) in odpustil Dimitrija večnega Rup­la, in tega slednjega pošlji na zavod za zaposlovanje. A jaz lahko kadarkoli izgubim službo oziroma ostanem brez bednega honorarja, on je pa ne more? Ker je ustanovil državo? Fina neka država, res ... Naj gre nabirat ribez, ko bo čas zanj, ali pa trgat grozdje skupaj s Slovaki in Romuni, sodržavljani EU. Naj vidi, da življen­je ni opern ball. Pošlji tja še Erjavca. Človek je zagonil tristo milijonov evrov in še kar sveti v državni službi. Pa to je za posrat!

In ko smo že pri tem. Prosim, zelo bogato obdaruj vse tiste, ki so prejeli denar od orožja, tunelov, kontrolnih stolpov ..., ki so primaknili svoj žepek k čemurkoli se že pač gradi, ruši ali premika v tej Sloveniji. Naj vsak od vpletenih prejme po nekaj sto tisoč dni zapora, finskega, švedskega ali slovenskega, mi je vseeno. Ne varčuj!

Toliko o materialnem. Gremo k duhovnemu.

Stori tako, da bo v letu 2009 večina Slovencev dobila posluh in možgane in bodo nekateri naši estradniki (večina) šli za tekoči trak v Litostroj. Da bo nekaj zabavnih oddaj ukinjenih, pa da bo precej voditeljev pa glasbenih opreljevalcev zasebnih radijskih postaj potrebovalo prekvalifikacijo. Kdo je napisal Brez sonca cvetja ni? Ne veš? Gremo pomivat tla! Da bodo po drugi strani na nacionalki petkrat na teden vrteli Cvetje v jeseni, na POP TV pa v istem času dokumentarec o Pankrtih. In, ja, vrni risanko na tisto uro nekaj pred sedmo.

To bi bilo tisto najnujnejše, kar bi moral porihtati v tem letu. Daj, prosim, sicer bomo morali sami. Ne bi bilo prvič.

Tekst Tadej Golob

ILUSTRACIJA Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri