Tadej Golob: Denar je sveta vladar

  • 20.03.2008

Pred slabim letom sem kupil nov avto, ki ni nov, ampak rabljen, ampak mu tako pravim, ker je novejši od prejšnjega. Problem je v tem, da ni nov, ker je rabljen, in da je to fiat. Nobenih zamer ne gojim do Italijanov, razen tistih, ki jih lahko ima pripadnik naroda, ki je preživel tisočletno sobivanje z njimi, s po­­udarkom na polpretekli soški ofenzivi in nasploh medvojnem masakru, ampak, okej, to sem pripravljen spregledati in oprostiti, da le avto gre, kakor je treba. (Nemcem, vidite, Nemcem pa, ker prihajam iz Štajerske, recimo nisem.)

(Foto: Sašo Jankovič Potočnik)

Zadnjič je šla turbina. Oziroma, če sem natančnejši, šlo je nekaj, za kar moji sodelavci in njihovi mehaniki na daljavo domnevajo, da bi lahko bila turbina. Črno se je pokadilo in od takrat ne gre več nikamor. Premika se, ampak nekam nadušno, kot da bi ga mučila astma. V redu, je pač rabljen, kaj hočemo. Koliko pa kaj stane ta reč? Nekdo je rekel 600 evrov.

Isti dan sem v časopisu prebral, da je stric Janković, za katerega bi glasoval, če bi stanoval v tej lepi Ljubljani, spet dvignil cene za vzgojno-varstveno ustanovo, v katero zahaja moj štiriletni sin, drugič v relativno kratkem obdobju. Ker sem po nekem silovitem zegnu v preteklem letu zaslužil ravno dovolj, da nam banka ni zarubila stanovanja in smo bili pretežno siti in še kar oblečeni, znese to v šestem cenovnem razredu (od osmih možnih) po novem cirka 170 evrov na mesec.

Mogoče se zdi komu ta denar drobižek, in tudi meni se je, ko sem še prost tekal po livadah zelenih okrog, odkar imam pa familijo in kredite in otroci plavanje, telovadbo, šole v naravi ipd., pa niti ne več. (Tolaži me to, da bi Gantar, če bi prijavil dohodke in bi njegov naraščaj še zahajal v vrtec, plačeval 50 evrov več kot jaz.)

Eh, bomo že, sem si rekel, in da obstajajo še ljudje, ki so v večji riti, recimo delavke v Muri, pa one v Beti Metlika in lačni v Indiji in Afriki in skoraj povsod zunaj razvitega zahodnega sveta, ko, evo, crkne revija, pri kateri sem zaslužil večino svojega denarja.

Perverzni bralci Playboya sigurno še nikoli niste slišali za Geo, ki je bila ena taka luštna licenčna nemška (ja, vem, ampak ...) revija, ki ni hotela nikomur nič hudega, malo prosvetljevati ljudi o kobilicah, pa malo o drugih kulturah, pa ekologiji, skratka, en tak družbeno zaveden in pozitiven poljudnoznanstveni duh je širila okrog sebe, pa jaz sem bil njen urednik in sem imel lepo fotko zraven uvodnika in lepo plačo ... In zdaj, no more.

Isti dan me je v nabiralniku pričakal račun za vgradnjo dimnikarskih vratc, ker se je sosed odklopil od ogrevanja na kurilno olje in si v stanovanju vgradil kamin oziroma peč na drva, za kar smo mu sostanovalci dali soglasje, če nam zagotovi, da se nam bajta ne bo vžgala, pa če sam plača vse stroške te investicije. Al' ti gre kurba prevalit to na vse oziroma upravnika, pa on vsem nam položnico. Dvajset evrov. In, pazi foro, čisto nič mu ne moremo zoper to. Prej bi ti uspelo prisiliti Savo, da šprica proti Kranjski Gori, kot pa doseči popravek računa.

Okej, to res ni v isti kategoriji s službo, se je pa zgodilo na isti dan in je treba omeniti za lažje razumevanje tega, kam nas bo zgodba odpeljala.

Še prej pa odprimo prispelo kuverto, v kateri je bilo poročilo investicijske družbe, ki sem ji zaupal 50 evrov mesečno za vzajemne sklade, ki mi bodo zagotovili mirno ribarjenje na Karibih v družbi Katarine Kresal in njenih prijateljev, ko bom ostarel in ne bom več mogel pisati člankov, kolumen in intervjujev za grozovite novce.

Verjetno si znate sami izračunati, koliko bi se moralo v letu dni nabrati gor, če bi sklad posloval z nulo in ne z garantiranimi najmanj, ma to pa res najmanj, 15 odstotki, kot je zagotavljal agent, ki sem mu rekel, da ne verjamem v to, a me je kljub temu nasral, in ki mi ni dvignil, potem ko sem ga 15-krat poklical, ker me je zanimalo, zakaj jih je tam samo 293. Skratka, zlovoljen sem bil.

V takih trenutkih potrebuje človek razumevanje, in to od onih, ki so ga v bistvu pahnili v nesrečo, se pravi družine. In sem lepo fino vse razložil svoji punci in poskušal tudi otrokoma, in se pri njih, ker pri teh letih, čeprav sta neverjetno brihtna, še ne razumeta vseh nians finančnega kraha, omejil na prispodobo, naj kar pozabita na Džerbo in se v najboljšem slučaju pripravita na Premanturo.

Obstajata dve vrsti žensk. Z eno iz prve skupine ne bi hotel imeti opravka. Tista druga je pa dala otroke spat, se stisnila k meni, pa še malo bolj, in se mi je na začetku zdelo, da kaj ga serje na tak dan, ampak potem, ker živim relativno zdravo in veliko tečem in ne kadim in ne jem mastne hrane pa ne kolesarim, je enooka kača povohala zrak nad seboj ...

»Najmanj tisočkrat sva,« je rekla, preden je zajela sapo, »pa se še vedno ne morem načudit ...«

Res, stal je trden in večen, ogromen kot Triglav.

Evo, neprecenljivo ...

TEKST: Tadej Golob

ILUSTRACIJA: Sašo Jankovič Potočnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri